Repetitor, Stuttgart Online, Obstacle2, Vortex Magnolia @ Metropol, Celje, 19.12.2009
Sobotni večer v celjskem Metropolu smo preživeli ob druženju z dvema slovenskima in dvema srbskima skupinama. Odlično nastavljeno za preverbo kulturne raznolikosti Evrope in Balkana. Kako strežejo rock’n'roll Slovenci in kako Srbi, ki lahko od danes v Evropo potujejo brez vizumov. “Horde čakajo na meji, da ura odbije polnoč,” se je pošalil pevec Repetirojev, večer pa je odprl trboveljski dvojec Vortex Magnolia.
Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta mladca postregla z všečnim nastopom. Čeprav so mi misli uhajale k Tweak Bird in Lightning Bolt (oba benda sta dvočlanska) ter primerjavi “masnoće” zvoka, sem se kmalu zalotil, kako poplesujem ob kitari in bobnu. Da brez dodatnih, v njunem primeru nasnetih, zvokov ne gre, je ugotovil tudi Marko in v teh komadih Vortex Magnolia ponudi razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop, sta sklenila po dobre pol ure.
Naslednji so nastopili Obstacle2, celjski indie rockerji, ki so tempo koncerta prestavili v nižjo prestavo in servirali užiten pop rock. Nekje blizu Interpol se vrti njihov zvok. Pri njih me najbolj navdušuje senzibilnost s katero podajajo svojo glasbo. Čeprav jim včasih ponagaja ritem sekcija, so vsekakor bend, na katere je v bodoče potrebno računati. Bi jih sicer izbrali za predvozače Jersey?!
Srbski paket je odprl dvojec Stuttgart Online, ki pa za moje pojme ni postregel z nobenim presežkom. Ker se je primerjava ponujala kar sama, bi rekel, da sta bila Vortex Magnolia vsekakor bolj zanimiva (kljub pevčevem (pre)značilnem glasu) in raznovrstna. Garažni rock’n'roll, ki obljubljeno Radost Svakom Domaćinstvu prinaša le na trenutke.
Morda je za slabšo oceno nastopa Stuttgart Online krivo tudi pomanjkanje koncentracije, saj je ob štirih bendih težko ostati zbran skozi vse nastope. Tako sem bil že pred nastopom Repetitorjev dodobra utrujen in (pre)poln vtisov. A ko sta dekleti in fant udarili po instrumentih, je bila utrujenost v hipu pozabljena. Repetitor so razmigali celotno dvorano, v Metropolu se je (pomoje prvič) zgodil tudi pogo, ki pa so ga starejši obiskovalci kmalu nevtralizirali, haha… Manjše napake v igranju Repetitor prikrijejo s svojo neposredno surovostjo in iskrenostjo ter z lahkoto upravičijo hype okoli njih. Repetitor so tisto, kar smo tako dolgo čakali iz Srbije; mladci, ki razmišljajo, igrajo prvinski rock’n'roll in se ob tem zabavajo.
Čeprav sem na začetku malce dvomil, da lahko Repetitor ponovijo marčevski nastop v Ljubljani, sem domov odhajal pomirjen, da niso izgubili na ostrini, ter zadovoljen s slišanim.
Shyam @ Metropol, Celje, 31.10.2009
Na Halloween so nas v Metropolu v okviru »This Fire« večerov razveselili rockerji Shyam. Z nastopom so navdušili prijetno popolnjeno prizorišče in nas popeljali skozi oba albuma, »Željo daleč stran« in »Sonce v senci.« Čvrst zvok, spevni komadi in suveren nastop so bili garancija za enega boljših letošnjih koncertov. Po pričakovanjih je največ odziva med publiko izzval »Željo daleč stran«, njihov prvi »hit« z istoimenskega albuma iz leta 2000. Ob izidu tega albuma so veljali za veliki up slovenske rock scene in človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal zakaj jim večji preboj ni uspel, saj sta oba albuma res na nivoju, v živo pa so dokazali, da z lahkoto odčitajo lekcijo marsikateri »zvezdi« na sceni. Kdo ve, mogoče pa pride tudi to. Materiala je dovolj, upamo lahko, da tudi volje. Kot rečeno, eno boljših koncertnih doživetij letos. Z veseljem še kdaj.
Niko
Radical Improvisation Duet, Flyspoon @ Metropol, Celje, 18.9.2009
Pestro koncertno dogajanje v Metropolu v zadnjem času spominja na zlate čase KLjUBa. Tokrat smo bili deležni še zadnjih dveh zasedb, ki letos križarijo po Sloveniji v okviru Klubskega maratona Radia Študent.
Mariborčana Radical Improvisation Duet sta upravičila svoje ime, tovrstne godbe res nismo deležni vsak dan. Bobni in saksafon so sicer osnova matsikatere jazz zasedbe, zgolj sama pa sta izzvenela nekako nedodelano in…ja, improvizatorsko, kar v tem primeru ni bila nujno prednost. O tehnični podkovanosti obeh glasbenikov sicer ne gre dvomiti a maloštevilna publika najbrž ni obračala pozornost na to. Roko na srce, težko poslušljiva godba, ki pa je najbrž kakšnega hard-core ljubitelja free jazza celo navdušila. V nekoliko razširjeni zasedbi bi vse skupaj gotovo izzvenelo bolje oz. bolj poslušljivo. Kratek nastop je vseeno požel aplavz redkih poslušalcev. Kakorkoli že, prav je, da so tudi takšni bendi deležni možnosti nastopov, pa čeprav zgolj pod okriljem RŠ, saj menim, da prav veliko ne bosta koncertirala.
Domačini Flyspoon so svoj nastop odžgali energično in korektno. Pričakovano več poslušalcev je bilo deležnih konkretne doze rock’n'rolla, ki močno temelji na izročilu pred kratkim ponovno prebujenih Alice in Chains in njihovih soborcev iz zgodnjih devetdesetih Stone Temple Pilots. Kljub očitni navezanosti na omenjena benda so Flyspoon vseeno delovali sveže,močno in entuziastično, ko pa bo frontman še malo dodelal odrski nastop, bo slika še boljša. Mogoče pa se nam obeta grunge revival…
tekst: Niko
