Tweak Bird, Carnaval @ Menza pri koritu, Ljubljana, 2.12.2009

Menza pri koritu, še bolj pa Buba letos razvajata kot še nikoli. Tokrat smo bili priča nastopu domačih stonerjev Carnaval, ki so predstavljali svojo debitantsko ploščo (z neposrečeno naslovnico in naslovom) 2. Večina pa nas je na Metelkovo vendarle prišla zaradi ameriškega dvojca Tweak Bird.

Carnaval so začeli z 20-minutno zamudo in se, sicer precej statični, kar dobro znašli na odru. Za razliko od nastopa v Bistrici, je tokratni nastop minil brez tehničnih motenj in s kopico duhovitih domislic, predvsem s strani kitarista Kozla. Carnaval se najbolje slišijo, ko so bolj metalski, tistih nekaj bolj rockerskih komadov, pa bi bilo morda bolje preurediti, da bi zveneli bolj mastno, jih naphati s stonerskim gruvom, saj zvenijo preveč, khm, motoristično in poceni. Dober zvok, zanimiv vokal in všečne kompozicije so zagotovilo za odlično koncertno izkušnjo tudi v bodoče, če bodo Carnaval znali popraviti še eno zadevo: odločno predolg nastop. Dva, trije komadi manj in bomo vsi zadovoljni! Da ne bo vse skupaj zvenelo kot nerganje večnega nezadovoljneža: Carnaval se razvijajo v pravi koncertni ansambel in z užitkom bi jih šel še kdaj poslušat.

Ko sta na oder prišla brata Tweak Bird, me je ob prvem komadu močno skrbelo zaradi zvoka, saj so bobni požrli celo kitaro, a ga je tonski tehnik že med drugo pesmijo ujel in uredil. Nato me je presenetilo to, kar me je že ob gostovanju Lightning Bolt: kako lahko ima dvojec bolj poln in masten zvok kot marsikateri domač ansambel s celotnim instumentarijem?! Tweak Bird resnično obvladata, predvsem bobnar je neznansko močan in kar vleče poglede nase. zato si najbrž kitarist na glavo povezne ogromno indijansko perjanico, da še on faše par minut pozornosti. Šalo na stran. Tweak Bird sta me navdušila z odličnim nastopom (v nekaj komadih jima je pomagal tudi saksofonist, ki se je sicer dolgočasil in kadil fajfo za ogromnim gongom, ki je stal poleg bobnarja) in polnim zvokom, predvsem pa z dovršeno interpretacijo. Stiliziran, visok vokal je odličen kontrapunkt težkim, a gruvaškim kitarskim riffom in kot je ugotovil kolega, sta Tweak Bird v osnovi pop bend. Kar je seveda kompliment. Ne vem, kdaj sem na Metelkovi nazadnje toliko poplesaval. Nedvomno sodi njun nastop med moje Top 3 letos. Komaj čakam nove Bubine koncerte, ki zadnje čase bolj ali manj edina skrbi, da lahko pri nas gledamo aktualne indie bende.

foto: Tomi

Cripple And Casino, In-Sane, Analena @ Menza pri koritu, Ljubljana, 7.11.2009

Leto je naokoli in založbica MoonLee ponovno praznuje rojstni dan. Letos z zagrebškimi Cripple And Casino, radgonskimi In-Sane ter hišno Analeno. Prireditev se je začela ob napovedani uri s hrvaškimi Cripple And Casino, melodičnimi hardkoraši z žensko vokalistko. Petra je tudi osrednja oseba benda, saj edina komunicira s publiko, verbalno in neverbalno. Ostali člani benda so namreč precej statične kulise, pomaknjeni nekje na skrajni rob obdra. S tem dajejo veliko prostora svoji liderki, ki pa ga še ne obvlada najbolje. Cripple And Casino sicer odlikuje ojačana bas linija, ki me spominja na najboljše čase Shellac. So ravno prav zateženi in dovolj melodično razigrani, da se jih ne naveličaš. Čeprav sem imel občutek, da bo vokalistki zmanjkalo glasu, se je izkazala kot solidna interpretatorka, najbolj pa je blestela med “Do My Job Right”. Prijeten uvod v večer, ki ga bodo sklenili Analena, Cripple And Casino pa v tem smislu delujejo kot mlajša sestra hišnega MoonLee benda.

Ker naši konjenici ne ustreza melodični punk core, pa tudi zavoljo potrebe po prehranjevanju, smo preskočili domače In-Sane. Po pričevanju prisotnih korekten špil, kaj drugega pa od benda s tako kilometrino itak ni pričakovati.

Analena so imeli dvojni razlog za veselje. Rojstni dan matične založbe in pa, morda pomembneje, izid novega albuma Incostatinopolis. Za Analeno so turbulentni meseci, polni negotovosti in spraševanj o smislu nadaljevanja zgodbe z Analeno, po tem ko jih je zapustil basist. Veseli me, da so se ujeli in basista (v tem primeru basistko) našli v lastnih vrstah. Ana se je na instrumentu kar udomačila in ga obvlada veliko bolje, kot npr. pred dvema letoma. Logično. Negotovost so izkoristili sebi v prid in jo pretočili v glasbeni izraz ter besedila, kjer se to morda odraža še močneje. Še vedno angažirani, še vedno zasanjani in še vedno upajoči na boljši svet, ostajajo Analena eden užitnejših in iskrenejših bendov na sceni. Kako lepo je gledati Mirkiča, ki že sredi prvega komada pade v trans in nori po prostoru odmerjenem s štirimi koraki naprej-nazaj ter levo-desno. Pa Ano, ki še vedno z nasmehom na obrazu odpoje tudi najzahtevnejše dele pesmi. Analena se na odru spremeni v princesko, ki ima pod njim kopico princev-oboževalcev, flirtanje med njima pa traja dolga leta. Analena pač z nobenim nastopom ne razočarajo. Super večer.

foto: Tomi

Sunset Rubdown, The Lift @ Menza pri koritu, Ljubljana, 25.9.2009

Kaj napisati o skupini za čigar ljubljanski nastop si je vstopnico rezerviral romunski fen in jo tudi dvignil?! Po koncertu, ob dveh zjutraj je imel vlak nazaj na rodno grudo… In kaj napisati o bendu, ki je očitno prerasel okvirje t.i. stranskega projekta in postal pomembnejši od matične skupine? Ustanovitelj Sunset Rubdown je namreč Spencer Krug, ki tipke drgne pri Wolf Parade. Krug je v Ljubljani sicer že gostoval s skupino Destroyer, s Sunset Rubdown pa je tokrat predstavljal letošnjo ploščo Dragonslayer.

Koncert se je sicer začel s Krčani The Lift, ki so se izkazali za odlično izbiro. Odkar so med svoje vrste sprejeli saksofonista, je njihova glasba dobila svežino, širino in lasten pečat. Razgibana ritem sekcija me je na trenutke spomnila na najboljše čase 2227, vse ostalo pa se izmika primerjavam, kar je velik plus! Na živce mi gredo namreč bendi, ki do onemoglosti preigravajo Pearl Jam klišeje. Viden je močan napredek od leta 2005, ko so se pridružili karavani Radia Študent v takratnem Klubkem maratonu in nedvomno postajajo The Lift en bolj kakovostnih slovenskih bendov. Res pa je, da bi bilo za kakšen večji čustveni angažma s strani poslušalcev veliko bolje, če bi svoja čustva izpovedovali v slovenščini.

Sunset Rubdown so nastopili točno ob napovedani uri, za kar ima najbrž največ zaslug BuBa, ki se zaenkrat bolj ali manj edina od koncertnih organizatorjev drži urnika. Pohvale vredno! Začelo se je z nekaj komadi z Dragonslayer in že takoj na začetku je navdušila Krugova lahkotnost, saj s svojim močnim in značilnim glasom brez kakršnegakoli napora napolni celo dvorano. Svoj glas dopolnjuje z na trenutke izvenzemeljskimi melodaijami na klaviaturah, medtem ko ostali člani benda sledijo njegovemu zgledu. Kitarist, babist in bobnar se nenehno menjujejo na svojih instrumentih, medtem ko se Camilla vestno predaja svojim “igračkam”, kot se je med nastopom izrazil Spencer. Kljub temu, da so na začetku delovali utrujeno, jih je veselo ter domače vzdušje Menze kmalu dvignilo in tako so publiko nagradili z energičnim nastopom, sam pa sem razmišljal, kako fino bi na kakšen slovenskem odru bilo videti Arcade Fire. Do trenutka, ko so zaigrali mojega favorita “Idiot heart”, je bilo vzdušje v dvorani že res prešerno in poplesavala je cela dvorana. Zaradi iskrenega nastopa Sunset Rubdown je publika pojedla tudi takšne klišeje kot so “najboljša publika” in “lepo mesto” ter par slovenskih fraz. Nemoteče, celo prikupno, tudi za mnoge cinike pod odrom. Ura in pol je hitro minila, nastop pa so sklenili po bisu in skoraj uri in tričetrt igranja.

Sunset Rubdown

Priča smo bili odličnemu indie art rock nastopu aktualnega benda. Želel bi si še več takših koncertov, ne pa da so slovenski odri samo poligon za odslužene, nekatualne ali pa re-union bende.

Sunset Rubdown: Snake’s Got A Leg (2005)

Konec meseca prihajajo v Ljubljano Sunset Rubdown. 25. septembra bodo nastopili v Menzi na Metelkovi. Snake’s Got A Leg je debitantski album zasedbe, ki prihaja iz Montreala. Sprva je bil Sunset Rubdown mišljen kot solo projekt Spencerja Kruga (Wolf Parade), a se je s kasnejšim dodajanjem novih članov razvil v uspešen indie bend. Krug je pričujoč plošček posnel s poceni mikrofonom, ki ga je enostavno priklopil na računalnik v svoji dnevni sobi.

DOWNLOAD

žanr: indie rock
==========================================
01- The Dust You Kick Up Is Too Fine
02- Snake’s Got A Leg
03- I’ll Believe In Anything You’ll Believe In Anything
04- Hey You Handsome Vulture
05- Hope You Don’t Stoop To Dirty Words
06- Hope You Don’t Stoop To Dirty Words II
07- Cecil’s Bells
08- I Know The Weight Of Your Throat
09- Sol’s Song
10- Stadiums And Shrines
11- Snake’s Got A Leg II
12- Portrait Of A Shiny Metal Little Boy

Nežni Dalibor, Repetitor @ Menza pri koritu, Ljubljana, 26.3.2009

Najprej bi par besed namenil organizatorju sinočnjega koncerta (pa tudi kakšnemu drugemu, ki bi morebiti zašel na tole stran). Torej, dragi organizator koncerta: zakaj misliš, da na zadeve, ki jih s takšno skrbnostjo prirejaš, prihajajo samo študenjte in v-Ljubljani-živeči? Mar resno misliš da zaposlenim osebkom s službo crknejo tudi vse želje po obiskovanju koncertov? Nekateri, ki imajo drug dan obveznosti, se na kakšen koncert pripeljejo/mo tudi iz province in se moramo tja po končani prireditvi tudi vrniti. Verjamem, dragi organizator, da razumeš tegobe provincialca, ki mora naslednji dan v službo, a bi si še vseeno rad ogledal kakšno zadevo, ki jo prirejaš. zakaj potem med tednom najaviš koncert za ob 22.00 in ga začneš ob 23.00, ko bi ga pravzaprav že moralo biti konec?! Sklepam, da je tvoja logika, da pač čakaš še na tistih deset, ki bi plačali vstopnino, pa jih ob desetih ni. Zato vlečeš in vlečeš s pričetkom koncerta. A kako ne razumeš, da bi na tvoje koncerte prihajalo več ljudi, če bi se držal urnika in koncerte med tednom zaključeval ob normalni uri?! Povej, dragi organizator koncerta, kako sem lahko s koncerta na Dunaju prej doma, kot pa s koncerta, ki ga ti prirejaš v Ljubljani?! Hvala za trud in vnemo, manjka še samo kanček poguma in potem tudi obiskovalcev ne bo treba čakati…

Kot se da razbrati iz morda malce patetičnega uvoda, so Nežni Dalibor z nastopom začeli ob 23.00. Bend krasi nežna, zasanjana melodika ala Darkwood Dub iz  “Elektro Pionir” obdobja in pa glasni kitarski izbruhi podloženi z mehkim basom in ostrim ritmom. Čeprav je bilo ozvočenje ritem skecije porazno in so je kotel slišal kot prazen kanister, bas kitara pa čisto preglasna in zadamfana, se je iz vsega skupaj le dalo izluščiti kitarsko melodiko Dragana Novkoviča. Odigrali so celo ploščo “Sredstva I Veštine”, ki so jo po 15. letih igranja šele lani izdali za založbo “Odličan Hrčak”. Tudi vrstni red je bil podoben plošči, publika pa je veselo pritegovala refrenom, najbolj med “Metronom”, “Ti Si Sam” in pa “Plutaju Svesti”. Za bis s strani puiblike ni bilo energije, zato Nežni dalibor nastop sklenejo po dobrih 45. minutah.

Sam sem pred nastopom stavil na beograjsko trojico Repetitor, ki me/nas ni pustila lačne. Na zahtevo publike so dvakrat servirali repete, drugega celo po 5-minutnem skandiranju. Na oder so prišli vidno ganjeni in z opravičilom, da nimajo več kaj igrati, saj so zaigrali vse kar znajo. Pa so eno še ponovili, a to ni nikogar motilo. Repetitor je namreč bend, ki ti v trenutku zleze v srce. Energija s katero nastopajo na odru se preslika tudi na občinstvo in zares jih je užitek gledati. Dekleti (boben, bas) in fant (kitara) vidno uživajo ob igranju, skačejo po odru in delujejo nadvse iskreno. S svojim precej minimalističnim post punkovskim pristopom ustvarjajo nalezljive melodije in linije, hkrati pa so zmožni ustvariti najtrši, nojzerski zvočni zid, ki ruši vse pred sabo. Besedila si hitro zapomneš in z lahkoto pritegneš, so precej osebnoizpovedna, vsa pa imajo vsaj en punch line, ki zadene bistvo. Zagotovo en boljših koncertov, tudi zvok je bil dober in Repetitor so dokazali zakaj so bili ultimativni zmagovalci na Art & Music festivalu.

Repetitor so definitivno rešili cel večer, tako da je šla zamuda z začetkom in slabši zvok Nežnega Daliborja takoj v pozabo. Ker nastopa Repetitorjev nisem posnel, prilagam genialen videospot za “Opet Jak”…