Maximo Park, The Orange Strips @ Cvetličarna, Ljubljana, 27.2.2009

Ljubljanski koncert Maximo Park je bil sicer boljši od zagrebškega, a po pričevanjih ni segel do kolen dunajskemu. Ker smo bili oktobra ‘07 v dunajskem Gasometru priča fenomenalnemu nastopu britancev, smo se tudi tokrat upravičeno nadejali česa podobnega, a je žal organizacija zatajila tako v Zagrebu kot v Ljubljani. Tudi v Cvetličarni je namreč zvok močno pešal, pa tudi obisk je bil pod pričakovanji. Če obesiš par plakatov v mestu (čeprav nismo videli nobenega, ne v Zagrebu, ne v Ljubljani!) in pošlješ par mejlov, najbrž ne moreš pričakovati razprodane dvorane. In če ne drugega, bi vsaj pričakoval fer odnos do tistih, ki so prišli in jim postregel z dobrim zvokom. A vse do zadnjih 15 minut nastopa Maximo Park je bilo v Cvetličarni slišati bolj malo rock ansambla, ki se je na odru vidno trudil animirati publiko. Spet je blestel Paul Smith, ki si zasluži oceno 5+ za odnos in energijo. Kljub vsemu je bila zvočna slika boljša kot dan prej v Zagrebu, a najbrž tudi zato, ker je Cvetličarna nižja in manjša dvorana. Tako so se nove pesmi v Ljubljani slišale bolje in Maximo Park so v srca fenov zasadili seme upanja po dobrem nadaljevanju Our Earthly Pleasures. Glede na Zagreb so v Ljubljani odigrali več starejših pesmi, bis pa je bil enak in kratek. Sicer user friendly nastop (ena ura) je skazila samo zvočna slika, Maximo Park pa so še enkrat več dokazali, da so vrhunski bend, ki igra muziko za ples.

Pa še to: kot predskupina so namesto celjskih Multiball ponovno nastopili labinski The Orange Strips. Njihovemu zagrebškemu nastopu ni kaj dodati, v sliki in zvoku pa z ljubljanskega odra v lastno presojo.

Maximo Park, The Orange Strips @ Tvornica Kulture, Zagreb, 26.2.2009

Koncert Maximo Park v Zagrebu sta obeležili predvsem dve stvari: na pol prazna dvorana in obupno slab zvok. A pojdimo po vrsti…

Čeprav je bil pričetek koncerta napovedan ob 21.00, so predvozači The Orange Strips, bolj medel hrvaški odgovor britanski indie rock sceni, z nastopom pričeli že 20 minut prej in to pred skoraj povsem prazno dvorano. Šestčlanska skupina igra nekakšen indie pop rock, ki ga stlači v razvlečene pesmi z obilico patetike tako v besedilih kot v scenskem nastopu. Najbrž je moment, ko prvič poljubiš dekle resnično pomemben del življenja odraščajočega fanta, a če je to že zadosten razlog, da o tem napišeš pesem dolgo deset minut, kjer 3 (tri!!!) kitare nimajo povedati praktično ničesar, je vprašanje zase. The Orange Strips svoj nastop sklenejo po dobre pol ure, slab vtis pa je vendarle mogoče pripisati tudi temu, da so igrali za prazno dvorano. Ne gre izključiti možnosti, da bi njihov set zaživel popolnoma drugače v kakšnem manjšem klubu.

Tudi ob nastopu fantov iz Newcastla je bila dvorana na pol prazna, kar pomeni 250 - 300 ljudi. Ker so Maximo Park na tej kratki turneji zato, da preverijo ali gredo nove pesmi, ki jih pripravljajo za tretji studijski album, v uho tudi njihovim fenom, so začeli z eno novo in nadaljevali z “Our Velocity”. In tako je potem izgledal bolj ali manj cel koncert. Ena nova, ena stara. Pesmi, ki jih še nismo slišali so morda  na prvo žogo ritmično manj plesne, kitara manj razigrana, klaviature pa manj “casio”. Med njimi sicer je potencialni hit oz. nosilec prihajajoče plošče, s tem mislim predvsem na “Let’s Get Clinical”, ostale pesmi pa se slišijo, kot da se še lovijo z zvokom. Očitno so Maximo Park kot bend v puberteti in se zavedajo, da morajo odrasti, a še ne vedo točno kako.

Če je soditi po odzivu publike na nov material, se bodo britanci po tej mini turneji še za nekaj časa zaprli nazaj v studio in dobro razmislili o načrtovanem albumu. Od starejših pesmi so odigrali jagodni izbor z A Certain Trigger in Our Earthly Pleasures, med drugim “Apply Some Preasure”, “Graffiti”, “Girls Who Play Guitars”, “Russian Literature”, že omenjeno “Our Velocity” in pa “Once, A Glimpse”.

V sicer zelo lepi dvorani Tvornice je imel tonski mojster obilico problemov z zvočno sliko, ki nikakor ni bila idealna. Preveč zabasiran zvok je dušil kitaro in vokal, tako da pravega užitka ob poslušanju ni bilo. Zanimivo pa je bilo opazovati Paula Smitha, ki se je podil po odru in se resnično razdajal publiki in se ni pustil zmesti slabemu številčnemu odzivu. Smith je pravi frontman, saj izgleda kot da pred nastopom posmrka najmanj pol kile koke, tako da vsi ostali proti njemu izgledajo kot voščene lutke. A zato so ga najbrž tudi vzeli v bend. Uspelo mu je razviti tudi prisrčen stik s publiko, saj se je naučil celo nekaj hrvaških besed in nasploh kar veliko govoril med komadi. Pohvalno!

Maximo Park se v Zagrebu torej niso ravno najbolj izkazali, zato nestrpno pričakujemo današnji “popravni izpit” v Ljubljani, na poročilo z Dunaja, kjer so nastopili v sredo, pa še čakamo.