Sunset Rubdown, The Lift @ Menza pri koritu, Ljubljana, 25.9.2009
Kaj napisati o skupini za čigar ljubljanski nastop si je vstopnico rezerviral romunski fen in jo tudi dvignil?! Po koncertu, ob dveh zjutraj je imel vlak nazaj na rodno grudo… In kaj napisati o bendu, ki je očitno prerasel okvirje t.i. stranskega projekta in postal pomembnejši od matične skupine? Ustanovitelj Sunset Rubdown je namreč Spencer Krug, ki tipke drgne pri Wolf Parade. Krug je v Ljubljani sicer že gostoval s skupino Destroyer, s Sunset Rubdown pa je tokrat predstavljal letošnjo ploščo Dragonslayer.
Koncert se je sicer začel s Krčani The Lift, ki so se izkazali za odlično izbiro. Odkar so med svoje vrste sprejeli saksofonista, je njihova glasba dobila svežino, širino in lasten pečat. Razgibana ritem sekcija me je na trenutke spomnila na najboljše čase 2227, vse ostalo pa se izmika primerjavam, kar je velik plus! Na živce mi gredo namreč bendi, ki do onemoglosti preigravajo Pearl Jam klišeje. Viden je močan napredek od leta 2005, ko so se pridružili karavani Radia Študent v takratnem Klubkem maratonu in nedvomno postajajo The Lift en bolj kakovostnih slovenskih bendov. Res pa je, da bi bilo za kakšen večji čustveni angažma s strani poslušalcev veliko bolje, če bi svoja čustva izpovedovali v slovenščini.
Sunset Rubdown so nastopili točno ob napovedani uri, za kar ima najbrž največ zaslug BuBa, ki se zaenkrat bolj ali manj edina od koncertnih organizatorjev drži urnika. Pohvale vredno! Začelo se je z nekaj komadi z Dragonslayer in že takoj na začetku je navdušila Krugova lahkotnost, saj s svojim močnim in značilnim glasom brez kakršnegakoli napora napolni celo dvorano. Svoj glas dopolnjuje z na trenutke izvenzemeljskimi melodaijami na klaviaturah, medtem ko ostali člani benda sledijo njegovemu zgledu. Kitarist, babist in bobnar se nenehno menjujejo na svojih instrumentih, medtem ko se Camilla vestno predaja svojim “igračkam”, kot se je med nastopom izrazil Spencer. Kljub temu, da so na začetku delovali utrujeno, jih je veselo ter domače vzdušje Menze kmalu dvignilo in tako so publiko nagradili z energičnim nastopom, sam pa sem razmišljal, kako fino bi na kakšen slovenskem odru bilo videti Arcade Fire. Do trenutka, ko so zaigrali mojega favorita “Idiot heart”, je bilo vzdušje v dvorani že res prešerno in poplesavala je cela dvorana. Zaradi iskrenega nastopa Sunset Rubdown je publika pojedla tudi takšne klišeje kot so “najboljša publika” in “lepo mesto” ter par slovenskih fraz. Nemoteče, celo prikupno, tudi za mnoge cinike pod odrom. Ura in pol je hitro minila, nastop pa so sklenili po bisu in skoraj uri in tričetrt igranja.
Sunset Rubdown
Priča smo bili odličnemu indie art rock nastopu aktualnega benda. Želel bi si še več takših koncertov, ne pa da so slovenski odri samo poligon za odslužene, nekatualne ali pa re-union bende.
Behgrang Baghayee @ MCC Port, Celje, 22.9.2009
Nastop Iranskega glasbenika v portu celjskega mladinskega centra je bilo nekoliko drugačno glasbeno doživetje kot smo ga v večini vajeni v MCC-ju. Za začetek nam je po »akademskih 40« moderator, prijatelj glasbenika, povedal, da je v Iranu za glasbenike ta dan žalovanje, saj je umrl veliki mojster iranske tradicionalne glasbe. Nato smo bili deležni nekoliko drugačne minute tišine, v spomin na preminulega (katerega imena si na žalost nisem zapomnil) so spustili eno njegovih skladb, nato pa se je začel koncert.
Mojster Behgrang, sicer tudi profesor glasbe v Teheranu, nam je zaigral na tradicionalni iranski instrument taar. Brenkalo na šest strun, ki so napete čez kožo. Kot smo bili podučeni, »taar« lahko pomeni bodisi struna ali pa žalost, otožnost. Se pravi instrument na katerega se igrajo žalostinke. Zelo zanimiv zvok in še bolj zanimiv način igranja. V glasbi z območja Perzije se tudi poltoni delijo še na pol, kar na trenutke deluje sicer rahlo kaotično in morda tudi težko poslušljivo a hkrati všečno. Kakorkoli, mojster nam je v prvem delu postregel z dobre pol ure neprekinjenega igranja kar je bil za nepripravljena ušesa sicer skromnega občinstva kar mali šok. Glasba sama je šla od zelo počasnih uvodov do virtuoznih bravur in spet nazaj. V odmoru nam je moderator še nekoliko bolj podrobno predstavil sam inštrument, nato je sledil drugi, dobrih 40 minut trajajoči del. Na trenutke je bilo težko slediti, glasba resnično zahteva pozornost in zbranost, a občinstvo je zdržalo in nagradilo nastopajočega z zasluženim aplavzom. Koncert za dušo in radovedneže. Z veseljem še kdaj.
Behgrang Baghayee
MCC port se je pokazal za kar prijetno lokacijo za takšne manjše nastope, absolutno pa med nastopom ne bi smeli streči toplih napitkov, saj zvok mašine za kavo in vročo vodo za čaj ni ravno v pomoč nastopajočemu. Nekoliko moteče so delovali tudi avtomobili, ki so vozili mimo, kar pa se da enostavno rešiti z zaprtjem vrat. Zgolj manjše stvari, ki pa lahko bistveno pripomorejo k boljšemu vzdušju na dogodku.
tekst & foto: Niko
Radical Improvisation Duet, Flyspoon @ Metropol, Celje, 18.9.2009
Pestro koncertno dogajanje v Metropolu v zadnjem času spominja na zlate čase KLjUBa. Tokrat smo bili deležni še zadnjih dveh zasedb, ki letos križarijo po Sloveniji v okviru Klubskega maratona Radia Študent.
Mariborčana Radical Improvisation Duet sta upravičila svoje ime, tovrstne godbe res nismo deležni vsak dan. Bobni in saksafon so sicer osnova matsikatere jazz zasedbe, zgolj sama pa sta izzvenela nekako nedodelano in…ja, improvizatorsko, kar v tem primeru ni bila nujno prednost. O tehnični podkovanosti obeh glasbenikov sicer ne gre dvomiti a maloštevilna publika najbrž ni obračala pozornost na to. Roko na srce, težko poslušljiva godba, ki pa je najbrž kakšnega hard-core ljubitelja free jazza celo navdušila. V nekoliko razširjeni zasedbi bi vse skupaj gotovo izzvenelo bolje oz. bolj poslušljivo. Kratek nastop je vseeno požel aplavz redkih poslušalcev. Kakorkoli že, prav je, da so tudi takšni bendi deležni možnosti nastopov, pa čeprav zgolj pod okriljem RŠ, saj menim, da prav veliko ne bosta koncertirala.
Domačini Flyspoon so svoj nastop odžgali energično in korektno. Pričakovano več poslušalcev je bilo deležnih konkretne doze rock’n'rolla, ki močno temelji na izročilu pred kratkim ponovno prebujenih Alice in Chains in njihovih soborcev iz zgodnjih devetdesetih Stone Temple Pilots. Kljub očitni navezanosti na omenjena benda so Flyspoon vseeno delovali sveže,močno in entuziastično, ko pa bo frontman še malo dodelal odrski nastop, bo slika še boljša. Mogoče pa se nam obeta grunge revival…
tekst: Niko
Sunset Rubdown: Snake’s Got A Leg (2005)
Konec meseca prihajajo v Ljubljano Sunset Rubdown. 25. septembra bodo nastopili v Menzi na Metelkovi. Snake’s Got A Leg je debitantski album zasedbe, ki prihaja iz Montreala. Sprva je bil Sunset Rubdown mišljen kot solo projekt Spencerja Kruga (Wolf Parade), a se je s kasnejšim dodajanjem novih članov razvil v uspešen indie bend. Krug je pričujoč plošček posnel s poceni mikrofonom, ki ga je enostavno priklopil na računalnik v svoji dnevni sobi.
žanr: indie rock
==========================================
01- The Dust You Kick Up Is Too Fine
02- Snake’s Got A Leg
03- I’ll Believe In Anything You’ll Believe In Anything
04- Hey You Handsome Vulture
05- Hope You Don’t Stoop To Dirty Words
06- Hope You Don’t Stoop To Dirty Words II
07- Cecil’s Bells
08- I Know The Weight Of Your Throat
09- Sol’s Song
10- Stadiums And Shrines
11- Snake’s Got A Leg II
12- Portrait Of A Shiny Metal Little Boy
The Thermals @ Kset, Zagreb, 11.8.2009
Koncert Thermalsov v Zagrebu izpred treh let se kadarkoli uvrsti na seznam top 5 koncertov, ki sem jim bil priča. Sredi decembra iz Kseta narediti savno ni kar tako, vzrok temu pa je bila rajajoča publika, ki je bendu jedla iz roke. Posledica odličnega koncerta ter word of mouth izročila je bila, da se je v torek prejšnji teden v Zagreb »preselilo« cca. 20 Celjanov (+ šentjurska ekipa), kar nazorno kaže na hudo žejo po dobrih koncertih aktualnih bendov in resen deficit le-teh v domačih logih.
Kset je bil ponovno poln, kljub avgustu, ko je npr. Ljubljana na počitnicah in domači organizatorji ne prirejajo koncertov. Temperatura je bila temu primerna, ampak to pač gre z rock koncerti v majhnih klubih. Pravzaprav smo vsi, ki smo leta in leta zahajali v KLjUB tega itak navajeni in imamo vsako tako dvorano za domač teren. Čeprav, zdaj ko smo nekateri že v letih, bi vseeno pripomnil, da kakšna klima oz. prezračevalni sistem ne bi bil odveč. Poleti hladi, pozimi greje, predvsem pa dovaja svež zrak.
Za začetek so udarili z »Returning To The Fold« z njihove najboljšega (zame, seveda) albuma doslej The Body The Blood The Machine (btw. za pičlih 100 kn sem kupil vinilko in jo še pred začetkom iz varnostnih in praktičnih razlogov odnesel na varno v avto). Odlična izbira za začetek koncerta, a žal je zvok med prvimi tremi komadi precej pešal. Ne vem čemu / komu gre to pripisati. Morda toncu, morda Thermalsom. Dejstvo je tudi, da so tokrat olajšani za eno kitaro, glede na koncert leta 2006, pa tudi bobnarja imajo novega, ki po mojem mnenju ni tako močan kot prejšnji. Pa tudi malo počasnejši je. A to se vseeno ni poznalo na filingu, saj so udarni indie pop punk komadi še vedno zelo nalezljivi. Preigravali so tudi starejše komade, a poudarek je bil vendarle na novi Now We Can See, vseeno pa je bil največji žur med tistimi s prejšnjega albuma. Nekajkrat med nastopom sem imel občutek, da igrajo tudi neke »njihove«, a sem prepoznal samo »100%« od Sonic Youth, ki so jo zaigrali v bisu. Kasneje sem izvedel, da so igrali tudi malo znano »Sappy« od Nirvane in pa »Saints« od Breeders. Najbolj vesel sem bil pesmi »Test Pattern«, ki je kljub mojim glasnim pozivom (hehe) leta 2006 niso igrali. Če bi moral izbrati, bi rekel, da je publika najbolj norela med »St. Rosa And The Swallows« ter zadnjim singlom »Now We Can See«, s katerim so sklenili 45 minutni nastop.
(video: Geman)
Sledil je bis, kjer pa se je zvočna slika popolnoma zrušila, saj se Hutcheve kitare sploh ni slišalo. Odličen koncert z nekaj minusi, se je končal po dobri uri (po uri in pet minut, me je popravil bolj natančni kolega) med katero sem se ponovno zabaval, pripeval in poplesaval, kljub manjku presežka, ki smo ga bili deležni na prejšnjem zagrebškem koncertu. Vsekakor grem na Thermalse spet, najbrž spet v Kset, kjer so skoraj hišni bend, saj je bil tokratni nastop že tretji v Klubu studenata elektrotehnike.
(foto: Grega)
Stinking Lizaveta, End Of Level Boss, The Equasion @ Mikk, Murska Sobota, 3.4.2009
Dan po ljubljanskem nastopu so Američani Stinking Lizaveta in Angleži End Of Level Boss nastopili tudi v Murski Soboti, kjer so jim oder ogreli domači The Equasion.
Prekmurski The Equasion so tehničarji, nadrkani instrumentalisti, ki se ne držijo določenega žanrskega okvira, temveč se gibljejo med bolj ali manj vsemi zvrstmi metala, od progresive do trasha, blacka, heavy in power metala. Takšna enačba na koncu prinese za vsakega metalca nekaj. Tehnično izredno dobro odigrano, a sem vseeno pogrešal malce več duše.
End Of Level Boss so na prvi mednarodni turneji, sestavljajo pa jo trije Angleži in škotski bobnar. Na trenutke so me spomnili na stare dobre Cathedral iz obdobja Carnival Bizarre, saj so nagnjeni h gruvaškem riffanju podloženem z braveheart udrihanjem po svinjskih kožicah. Imajo tisti angleški zvok kitare, bobnar je močan in točen, zanimivo pa je opazovati tudi basistko, ko bosa skače po odru. Nasploh so se EOLB v MS počutili dobro, saj je med »Words Have No Meaning« kitarist teatralično skočil med publiko, se nakurčil s kitaro in soliral pred prvo vrsto… Nekateri komadi so raztegnjeni na kar dolgo minutažo v kateri lahko slišimo vse: ambientalne dele, ki jim sledi psihadelični moment, ki se nato razvije v težkometalske rife. Na koncu je kitaristu med publiko sledila še basistka, ki pa je imela bolj agresiven pristop, saj se je zaganjala in zaletavala v publiko vse tja do tretje vrste, zraven pa zgibala grimase trpljenja in jeze. Čisto odvečna drama, na korektno odigranem špilu.
Poslednji nastop je bil rezerviran za najbolj izkušene, ameriško trojico Stinking Lizaveta. Ime so si sposodili pri Dostojevskem, bratoma Papadopolous pa ritem na bobnih drži Cheshire Agusta, ki navdušuje s svojim minimalističnim stilom. Nasploh se SL držijo principa manj je več in tudi med improvizacijo ne pretiravajo. Kako opisati njihov nastop? Trojica je za razliko od predhodnikov instrumente privlekla čisto na rob odra, kar je bend povezalo s publiko, še bolj pa se je ta povezanost čutila, ko je kitarist vrgel svojo kitaro med prvoborce in jim jo tam kar nekaj časa pustil. Ko jo je imel v svojih rokah je bila trojica uigran bend, ki se giblje med psiho-rockom, metalom in jazzerskimi solažami / improvizacijami. Zanimivo je bilo opazovati basista, ki je igral na električen kontrabas. Odigrali so bolj ali manj celo zadnjo ploščo, dokazali pa so tudi, da pa niso zgolj instrumentalna skupina, saj so odigrali in odpeli eno pesem od Hendrixa, kitarist pa se je večkrat drl v magnete na kitari. Publika je bila nad nastopom navdušena, tudi bis ni umanjkal. Zvok je bil odličen, Mikk pa je vsakič ko ga obiščem, bolj prijazna in urejena ustanova.
ps. ljubljanski nastop je dokumentiran tukaj!
New Wave Syria, We Can’t Sleep At Night @ Prostor, Šentjur, 20.3.2009
Kljub tremi na začetku ter bolj klavrnem uvodu, se je nastop elektro dvojca New Wave Syria na koncu razvil v prav pošteno zabavo s poplesavanjem vseh prisotnih. Začetni skladbi tega res nista napovedovali, saj je dvojec bolj sramežljivo vijačil in precej nespretno in predolgo pretikal kablovje, melodika pa tudi ni bila nič posebnega. Že s tretjim komadom, »Let It Out«, pa sta se razživela in servirala odličen IDM, začinjen celo z vokalom nežnejšega dela dvojca. Nadaljevalo se je v plesnem smislu, tempo se je iz pesmi v pesem višal, pa tudi Sirijca sta vse bolj smelo vijačila in vešče uporabljala tudi post-rockovske in noiserke prijeme, slednje sploh na koncu, ko sta vsak komad, ki sta ga gradila, na koncu razsula v prafaktorje. Mislim, da sta odigrala celo ploščo Hello, Yes. Morda jima manjka malce Kleemarjeve duhovitosti in kanček Aphex Twinovske smelosti, a občutek po (žal) kratkem nastopu, je vseeno pozitiven in to kljub temu, da je dvojec zbrani publiki odrekel zahtevani bis.
We Can’t Sleep At Night sem nazadnje gledal, ko so odprli za Islands v SubSub-u. Po slišanem se mi zdi, da Trboveljčani bolje funkcionirajo v manjšem klubu in na klubskem ozvočenju. Fantje kot rečeno prihajajo iz Zasavja, a v njihovi glasbi ni prav ničesar, kar bi jih tako ali drugače povezalo z rudarskim mestom. Pregovorna lokalna trdobučnost in delavska zdravorazumskost se kažeta v družbenokritičnih besedilih, ki jih bolj ali manj podaja kitarist, glasba pa je čisto »ameriška«. Trio brezkompromisno drvi skozi post punk, garažni r’n'r, do nekakšnih progresivnih menjav ritmov, melodiko pa nemalokrat začini tudi mini sintič. Fantje na odru delujejo precej samozavestno in sproščeno, dosledni so tudi pri »božični« osvetlitvi in so vešči instrumentov. Kljub vsemu še vedno menim, da jim pogosto menjavanje ritma v pesmih ne gre ravno v prid, saj je poslušalec po daljšem nastopu precej zbegan in težko sledi bendu, čigar nastop zna biti tudi precej kaotičen, sploh ko na oder pokličejo obiskovalce in jih povabijo da tolčejo po bobnih. Tako je bil v Šentjurju zadnji komad totalni razčefuk, saj je kitarist vrgel kitaro s sebe, basist se je izživljal na svojem instrumentu in ko je bobnar med obiskovalce prinesel še kotel, je vse skupaj preraslo v totalno kakofonijo. Všečen zaključek nastopa.
Še vedno se nisem odločil, če so mi WCSAN všeč ali ne in to mencanje traja že kar nekaj let, natančneje od nastopa v KUD FP v sklopu Maratona RŠ, ko sem jih videl prvič. So mi pa všeč njihovi suvereni nastopi, ki bi bili morda še boljši, če bi jih skrajšali za vsaj 3 pesmi. Da se dokončno odločim »za« ali »proti«, bom počakal na izid druge plošče, ki naj bi luč dneva ugledala enkrat aprila. Tudi tokrat bo piko na i naredil Carl Saff. Do naslednjič torej…
Bi pa pohvalil mlade organizatorje koncerta v Šentjurju, ki jim je celo zadevo uspelo spraviti pod streho do 23.00. Koncert se je začel z zgolj 10-minutno zamudo, kar je toliko kot nič. Lepo je bilo videti tudi prijetno polno dvorano in pohvale pa gredo tudi ozvočevalcu.
Eagles Of Death Metal, Haunts @ Cvetličarna, Ljubljana, 18.3.2009
Ko se v Ljubljani mudijo kalibri kot so Eagles Of Death Metal, si je najbolje vzeti prost večer, se postaviti pred oder in upati na najbolje. Nikjer nisem zasledil, da bodo Američani imeli predskupino, zato so bili angleški Haunts pravo malo presenečenje.
Haunts so fantje iz severnega Londona, so odprli koncert z »London’s Burning« nosilnim komadom njihovega lanskoletnega debitantskega albuma. Skozi cel nastop se slišijo precej nedoločljivo, saj se njihov zvok giblje med indie-new wave-punk-dance-rock-popom in v eni pesmi lahko najprej malce poplesuješ, nato nervozno strižeš z ušesi, lahkotno prezračiš lasišče in razgibaš vrat, narediš par poskokov… Zvočna slika je sicer odlična, pevec ima zanimiv glas, a bend kot celota deluje precej nezainteresirano in preveč heterogeno. Nastop sklenejo po dobre pol ure, brez kakega presežnega momenta, ki bi jih bolje zarezal v kolektivni spomin.
Dvorana se je nato napolnila do zadnjega kotička in na boots electrica et company ni bilo treba prav dolgo čakati. EODM so na oder prišli ob huronskem valu navdušenja in rock’n'roll zabava se je tako tudi uradno začela. Seveda je vse poglede nase vlekel Jesse Hughes, alfa in omega skupine, ki s svojim white trash trailer park redneck imidžem prav izstopa. Brki, mastni, zalizani lasje, rdeč dekoltiran t-shirt - in tip kljub temu zgleda največji jebač na svetu. Tarantino, ali pa še bolje brata Coen, bi morala nujno napisati kakšno vlogo zanj. Da ima tip veliko igralskih sposobnosti dokazuje skozi cel nastop, ko ob igranju poplesuje, miga z boki ala Elvis, se kurči s kitaro ter stalno koketira s publiko - predvsem poljublja roke nežnejšega spola v prvih vrstah. Where’s Jesse, there’s pussy, je pripomnil kolega za menoj, njegovo opazko pa potrjujejo vzhičeni ženski kriki izpod odra.
Tudi ostali člani benda so zanimivi: basist zgleda kot beli Ice-T, za najmanjšimi bobni na svetu je največji človek na svetu (namerno pretiravam), ostareli kitarist pa zgleda kot da je pobegnil iz NoMeansNo. Vsi skupaj na odru delujejo kot leteči cirkus in so precej uigrani, sledijo pa seveda Hughesovim namigom. Sam sem sicer pričakoval malce višji tempo, a EODM igrajo lepo, počasi, nekakšen garažni country rock in se sprehodijo skozi bolj ali manj vse plošče. Tudi vokalno je bilo vse tako kot mora biti, kljub temu, da je Jesseju parkrat pobralo glas, sploh na višjih notah. Ampak to je bilo tako ali tako za pričakovati. Po več kot dobri uri sklenejo nastop, a jih publika pokliče nazaj. Bis se je začel s solo Hughesom in prešel v »Brown Sugar« od Rolling Stonesov, v podaljšku pa so postregli tudi z »Wannabe in L.A.«
Kljub temu, da je nastop Jesseja Hughesa na trenutke over the top, to ne moti. Dejstvo je, da znajo EODM prirediti odlično rock’n'roll zabavo za vse generacije.
Carnaval @ Klub Metulj, Bistrica ob Sotli, 7.3.2009
Tokrat smo se bolj kot bend odpravili preveriti klub v Bistrici ob Sotli, saj Carnaval, kot udeleženci Klubskega maratona Radia Študent izpred dveh let, niso več ravno neznanka. Ker so se iz Bistrice ob Sotli pred leti v glasbeno zgodovino Slovenije vpisali kar štirje ansambli, nas je zanimal matični klub iz katerega je prišel ves ta ustvarjalni naboj. Seveda pa je bil razlog za obisk predvsem koncert Carnaval, stone metal rock zasedbe iz Ljubljane.
Klub kasnemu prihodu v mestece ob hrvaški meji, se koncert še ni začel. Zato je bilo treba do prvih rifov nekako preživeti še dobro uro, kar je ponoči v tako majhnem kraju precej težko, da bi se ob cca. 23.00 koncert le začel. Carnaval so klasično dobri in v tako majhnem placu delujejo surovo, tako da zvočni zid iz feršterkerjev ruši vse pred sabo. Vse pred sabo pomeni tistih 15 obiskovalcev, ki jih je prišlo preverit ljubljanske stonerje, ki zase pravijo da so “izrodki železnice, malomeščanstva, velikih presežkov in malih skrivnosti.” Njihov zvok bi se dalo opredeliti nekje med Kyuss in Melvins, na trenutke pa gruvajo kot kakšen hardrock bend s kakšnega moto zbora. Žal so nastop krojile tehnične težave, ki jim ni in ni hotelo biti konca. Najprej problemi s hi-hat-om, nato še z elektriko oz. varovalko na glavi kitarskega ojačevalca. Da bi nezgodo prekrili, so ostali člani najprej nekaj časa vešče jammali, ko pa so videli, da se težave ne bo odpravilo tako zlahka, so tudi sami obupali. Ker je iskanje varovalke oz. srža problema kar trajalo in trajalo, smo se odločili, da tokrat ne ostanemo do konca in smo klub zapustili ob cca. 23.45 oz. po kakšnih 5-ih slišanih komadih. Dovolj, da lahko rečemo, da so Carnaval dobro uigrana zasedba, ki pa jim vendar še manjka malce kilometrine, ker potem tudi najbrž težav z opremo ne bo več.
Sam klub Metulj se je izkazal za neprijazno institucijo. S tem imam v mislih infrastrukturo, saj je bilo v kleti precej mrzlo, plac je majhen (4 x 4 metre?) in nizek, tako da ni pravega občutka. Ravno tako preseneča, da nikjer (nikjer!) ni bilo niti enega plakata za koncert Carnaval. Tudi v samem klubu ne! Odveč je pisati, da se tako ne dela, predvsem pa to ni fer do skupine, ki pride nastopat. Tudi čas pričetka koncerta je močno odstopal od informacij, ki so jih pošiljali po mejlu, objavili na internetu in dejanskega začetka. Problem manjših klubov je v tem, da se pričetek koncerta vleče in vleče, čaka se na tistih 5, ki naj bi jih še prišlo, da bi zgledalo bolj polno in da bi se še kaj zaslužilo z vstopnino. Lahko razumemo, da ni lahko priti do sredstev, a dve stvari držita kot pribiti: tistih 5 ne bo nikoli prišlo, ne ob 21.00 ne ob 23.00, zato je zaradi njih brezveze vleči z začetkom, druga stvar pa je, da je na vratih treba imeti nekoga, ki dejansko pobira vstopnino, pa četudi je ta simbolična. Naj gre potem to bendu ali pa klubu za kritje osnovnih stroškov. Skrajno neprimerno je, da sredi koncerta nekdo pristopi do tebe in ti reče, da še nisi plačal vstopnine in če bi se lahko zdaj zmenila. Klubi bi nase morali prevzeti breme vzgoje publike, se držati dogovora in s tem tudi ustvariti prijazno okolje za skupine, ki se bodo tako rade vračale v klube s province in poskrbele za kulturno menjavo idej. Sklepna ocena je torej: Carnaval tri do štiri, Metulj ena do dve.
Maximo Park, The Orange Strips @ Cvetličarna, Ljubljana, 27.2.2009
Ljubljanski koncert Maximo Park je bil sicer boljši od zagrebškega, a po pričevanjih ni segel do kolen dunajskemu. Ker smo bili oktobra ‘07 v dunajskem Gasometru priča fenomenalnemu nastopu britancev, smo se tudi tokrat upravičeno nadejali česa podobnega, a je žal organizacija zatajila tako v Zagrebu kot v Ljubljani. Tudi v Cvetličarni je namreč zvok močno pešal, pa tudi obisk je bil pod pričakovanji. Če obesiš par plakatov v mestu (čeprav nismo videli nobenega, ne v Zagrebu, ne v Ljubljani!) in pošlješ par mejlov, najbrž ne moreš pričakovati razprodane dvorane. In če ne drugega, bi vsaj pričakoval fer odnos do tistih, ki so prišli in jim postregel z dobrim zvokom. A vse do zadnjih 15 minut nastopa Maximo Park je bilo v Cvetličarni slišati bolj malo rock ansambla, ki se je na odru vidno trudil animirati publiko. Spet je blestel Paul Smith, ki si zasluži oceno 5+ za odnos in energijo. Kljub vsemu je bila zvočna slika boljša kot dan prej v Zagrebu, a najbrž tudi zato, ker je Cvetličarna nižja in manjša dvorana. Tako so se nove pesmi v Ljubljani slišale bolje in Maximo Park so v srca fenov zasadili seme upanja po dobrem nadaljevanju Our Earthly Pleasures. Glede na Zagreb so v Ljubljani odigrali več starejših pesmi, bis pa je bil enak in kratek. Sicer user friendly nastop (ena ura) je skazila samo zvočna slika, Maximo Park pa so še enkrat več dokazali, da so vrhunski bend, ki igra muziko za ples.
Pa še to: kot predskupina so namesto celjskih Multiball ponovno nastopili labinski The Orange Strips. Njihovemu zagrebškemu nastopu ni kaj dodati, v sliki in zvoku pa z ljubljanskega odra v lastno presojo.
