Strelnikoff: On 45 (1990)
O fak, to je pa hitreje in glasneje, kot sem imel v spominu! Po dolgem, dolgem času, sem spet poslušal tole vinilko in moram reči, da so Streljaki na teh posnetkih veliko bolj divji kot kasneje na prvencu. Že pri prvem komadu sem preverjal, če imam prav nastavljene obrate na gramofonu, pri “Saynee Ikkorumovidax” pa sem plato vrtel nazaj in skušal razvozlati sublimno sporočilo, hehe… Na B strani sem se najprej spraševal kdo je Sulda Murnhild, potem pa me je odpihnila trilersko-nojzerska pogrebnikova hči. KLjUBski hišni bend je bil takrat takorekoč na začetku glasbene poti, fantje pa so utirali nove smernice v glasbi, in to ne samo v slovenskem merilu. Imam celo teorijo, da jih je na koncu povozilo to, da so bili pred časom. Prav žalostno je, da se zgodba nekaj let kasneje zaključi na tako beden način, a po drugi strani, kdo bi si danes želel gledati Sergia in Vasketa, kako skačeta po odru, pljuvata v zrak in tiščita sredince v popek okoli katerega je narisana kosmata pička?!
žanr: industrial, punk, noise
==========================================
01- Gimme A Gun (After Midnight)
02- S.M.R.
03- Saynee Ikkorumovidax
04- The Very Sad Story Of Sulda Murnhild And His Bad Luck Which Finally Led Him Into Precocious Death After 9 Days Of Suffering
05- The Ballad Of Undertakes Daughter
06- Valhalla
Lard: The Last Temptation Of Reid (1990)
V zadnjih objavah sem že tolikokrat omenjal Biafro, da me je gravitacija kar nosila proti tejle plošči. Al Jourgensen in njegovi pribočniki iz Ministry ter Jello Biafra!?!? Nora kombinacija, ki se tako tudi sliši. Industrial na steroidih. Ko sem jo prvič slišal, sem komaj čakal petek, da jih bom lahko zarolal na klubskem ozvočenju, podložene z meni tako ljubim stroboskopom, hehe… “Mate Spawn & Die” je ubijalski, takšno pa je bilo tudi največkrat vzdušje na plesišču, paranoidni “They’re Coming To Take Me Away”, pa se je največkrat prelil v “Gila Copter” od Revolting Cocks in krog je bil sklenjen. Potem je prišel še film Natural Born Killers in na soundtracku je kraljeval “Forkboy”, ki je postal hitič. Jourgensenova lucidnost in Biafrovi možgani naredijo tole ploščo hudo zanimivo in poslušljivo. A pozor, če se jo posluša v avtu, obstaja nevarnost (ultra) prehitre vožnje!
žanr: industrial
==========================================
01- Forkboy
02- Pineapple Face
03- Mate Spawn & Die
04- Drug Raid At 4 AM
05- Can God Fill Teeth?
06- Bozo Skeleton
07- Sylvestre Matuschka
08- They’re Coming To Take Me Away
09- I Am Your Clock
G.G.F.H.: Disease (1993)
Med brskanjem po zaprašenih CD-jih sem naletel tudi na tole precej obskurno, morbidno zadevo. G.G.F.H. oz. Global Genocide Forget Heaven je industrijski bend, ki je sredi devetdesetih krvavel na odrih širom sveta. Če so jih do odra sploh spustili. Znani so bili po svojem vizualnem performansu, saj so po TV-jih, ki so jih imeli poleg na odru, vrteli mešanico vojnih slik, porno slik ter podobe z obdukcij. Poleg tega je imel DJ Ghost, idejni oče skupine, poleg sebe vedno vedro umetne krvi s katero se je polival, vanjo namakal razne otroške lutke in ostale pripomočke, ki jih je potem metal med publiko. Zaradi teh (bojda) pripomočkov so ga nekoč tudi aretirali tako da je vokale moral prevzeti roadie, in to tik pred turnejo z My Dying Bride.
Med boljšimi kompozicijami z albuma je “Dead Men Don’t Rape”, kjer se odlično prepletajo industrial vplivi, elektronska podlaga, odlično atmosfero pa ustvarjajo zvoki horror filmov. Takšen je seveda lajtmotiv cele plošče. Definitivno je tole must have za vse IDM-ovce, EBM-ovce in industrialce. Čista zgodovina!
žanr: industrial, EDM
==========================================
01- Flesh
02- Room 213 (frozen heart mix)
03- Hands
04- Dead Men Don’t Rape (revenge mix)
05- Disease
06- Real (nightmare mix)
07- Dark Powers
08- Plasterchrist
09- Confession
