Repetitor, Stuttgart Online, Obstacle2, Vortex Magnolia @ Metropol, Celje, 19.12.2009
Sobotni večer v celjskem Metropolu smo preživeli ob druženju z dvema slovenskima in dvema srbskima skupinama. Odlično nastavljeno za preverbo kulturne raznolikosti Evrope in Balkana. Kako strežejo rock’n'roll Slovenci in kako Srbi, ki lahko od danes v Evropo potujejo brez vizumov. “Horde čakajo na meji, da ura odbije polnoč,” se je pošalil pevec Repetirojev, večer pa je odprl trboveljski dvojec Vortex Magnolia.
Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta mladca postregla z všečnim nastopom. Čeprav so mi misli uhajale k Tweak Bird in Lightning Bolt (oba benda sta dvočlanska) ter primerjavi “masnoće” zvoka, sem se kmalu zalotil, kako poplesujem ob kitari in bobnu. Da brez dodatnih, v njunem primeru nasnetih, zvokov ne gre, je ugotovil tudi Marko in v teh komadih Vortex Magnolia ponudi razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop, sta sklenila po dobre pol ure.
Naslednji so nastopili Obstacle2, celjski indie rockerji, ki so tempo koncerta prestavili v nižjo prestavo in servirali užiten pop rock. Nekje blizu Interpol se vrti njihov zvok. Pri njih me najbolj navdušuje senzibilnost s katero podajajo svojo glasbo. Čeprav jim včasih ponagaja ritem sekcija, so vsekakor bend, na katere je v bodoče potrebno računati. Bi jih sicer izbrali za predvozače Jersey?!
Srbski paket je odprl dvojec Stuttgart Online, ki pa za moje pojme ni postregel z nobenim presežkom. Ker se je primerjava ponujala kar sama, bi rekel, da sta bila Vortex Magnolia vsekakor bolj zanimiva (kljub pevčevem (pre)značilnem glasu) in raznovrstna. Garažni rock’n'roll, ki obljubljeno Radost Svakom Domaćinstvu prinaša le na trenutke.
Morda je za slabšo oceno nastopa Stuttgart Online krivo tudi pomanjkanje koncentracije, saj je ob štirih bendih težko ostati zbran skozi vse nastope. Tako sem bil že pred nastopom Repetitorjev dodobra utrujen in (pre)poln vtisov. A ko sta dekleti in fant udarili po instrumentih, je bila utrujenost v hipu pozabljena. Repetitor so razmigali celotno dvorano, v Metropolu se je (pomoje prvič) zgodil tudi pogo, ki pa so ga starejši obiskovalci kmalu nevtralizirali, haha… Manjše napake v igranju Repetitor prikrijejo s svojo neposredno surovostjo in iskrenostjo ter z lahkoto upravičijo hype okoli njih. Repetitor so tisto, kar smo tako dolgo čakali iz Srbije; mladci, ki razmišljajo, igrajo prvinski rock’n'roll in se ob tem zabavajo.
Čeprav sem na začetku malce dvomil, da lahko Repetitor ponovijo marčevski nastop v Ljubljani, sem domov odhajal pomirjen, da niso izgubili na ostrini, ter zadovoljen s slišanim.
Shyam @ Metropol, Celje, 31.10.2009
Na Halloween so nas v Metropolu v okviru »This Fire« večerov razveselili rockerji Shyam. Z nastopom so navdušili prijetno popolnjeno prizorišče in nas popeljali skozi oba albuma, »Željo daleč stran« in »Sonce v senci.« Čvrst zvok, spevni komadi in suveren nastop so bili garancija za enega boljših letošnjih koncertov. Po pričakovanjih je največ odziva med publiko izzval »Željo daleč stran«, njihov prvi »hit« z istoimenskega albuma iz leta 2000. Ob izidu tega albuma so veljali za veliki up slovenske rock scene in človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal zakaj jim večji preboj ni uspel, saj sta oba albuma res na nivoju, v živo pa so dokazali, da z lahkoto odčitajo lekcijo marsikateri »zvezdi« na sceni. Kdo ve, mogoče pa pride tudi to. Materiala je dovolj, upamo lahko, da tudi volje. Kot rečeno, eno boljših koncertnih doživetij letos. Z veseljem še kdaj.
Niko
Radical Improvisation Duet, Flyspoon @ Metropol, Celje, 18.9.2009
Pestro koncertno dogajanje v Metropolu v zadnjem času spominja na zlate čase KLjUBa. Tokrat smo bili deležni še zadnjih dveh zasedb, ki letos križarijo po Sloveniji v okviru Klubskega maratona Radia Študent.
Mariborčana Radical Improvisation Duet sta upravičila svoje ime, tovrstne godbe res nismo deležni vsak dan. Bobni in saksafon so sicer osnova matsikatere jazz zasedbe, zgolj sama pa sta izzvenela nekako nedodelano in…ja, improvizatorsko, kar v tem primeru ni bila nujno prednost. O tehnični podkovanosti obeh glasbenikov sicer ne gre dvomiti a maloštevilna publika najbrž ni obračala pozornost na to. Roko na srce, težko poslušljiva godba, ki pa je najbrž kakšnega hard-core ljubitelja free jazza celo navdušila. V nekoliko razširjeni zasedbi bi vse skupaj gotovo izzvenelo bolje oz. bolj poslušljivo. Kratek nastop je vseeno požel aplavz redkih poslušalcev. Kakorkoli že, prav je, da so tudi takšni bendi deležni možnosti nastopov, pa čeprav zgolj pod okriljem RŠ, saj menim, da prav veliko ne bosta koncertirala.
Domačini Flyspoon so svoj nastop odžgali energično in korektno. Pričakovano več poslušalcev je bilo deležnih konkretne doze rock’n'rolla, ki močno temelji na izročilu pred kratkim ponovno prebujenih Alice in Chains in njihovih soborcev iz zgodnjih devetdesetih Stone Temple Pilots. Kljub očitni navezanosti na omenjena benda so Flyspoon vseeno delovali sveže,močno in entuziastično, ko pa bo frontman še malo dodelal odrski nastop, bo slika še boljša. Mogoče pa se nam obeta grunge revival…
tekst: Niko
Strelnikoff: On 45 (1990)
O fak, to je pa hitreje in glasneje, kot sem imel v spominu! Po dolgem, dolgem času, sem spet poslušal tole vinilko in moram reči, da so Streljaki na teh posnetkih veliko bolj divji kot kasneje na prvencu. Že pri prvem komadu sem preverjal, če imam prav nastavljene obrate na gramofonu, pri “Saynee Ikkorumovidax” pa sem plato vrtel nazaj in skušal razvozlati sublimno sporočilo, hehe… Na B strani sem se najprej spraševal kdo je Sulda Murnhild, potem pa me je odpihnila trilersko-nojzerska pogrebnikova hči. KLjUBski hišni bend je bil takrat takorekoč na začetku glasbene poti, fantje pa so utirali nove smernice v glasbi, in to ne samo v slovenskem merilu. Imam celo teorijo, da jih je na koncu povozilo to, da so bili pred časom. Prav žalostno je, da se zgodba nekaj let kasneje zaključi na tako beden način, a po drugi strani, kdo bi si danes želel gledati Sergia in Vasketa, kako skačeta po odru, pljuvata v zrak in tiščita sredince v popek okoli katerega je narisana kosmata pička?!
žanr: industrial, punk, noise
==========================================
01- Gimme A Gun (After Midnight)
02- S.M.R.
03- Saynee Ikkorumovidax
04- The Very Sad Story Of Sulda Murnhild And His Bad Luck Which Finally Led Him Into Precocious Death After 9 Days Of Suffering
05- The Ballad Of Undertakes Daughter
06- Valhalla
Phonebox Vandals: Damned Die Hard (1989)
Legendaren celjski bend! V živo jih nisem videl nikoli, sem bil še premlad, niti ne vem kdaj so crknili. Sem pa slišal lepo število pohval in zgodbic o njih. Phonebox Vandals so sestavljali sami stari celjski muzički mački, tako da o kakšnem povprečnem izdelku ne gre izgubljati besed. Damned Die Hard je nekakšen hardcore hard rock plošček in je prva vinilka, ki sem jo v elektronsko obliko pretočil s svojim novim gramofonom, ki premore tudi USB vtikač. Juhu! Prijetno poslušanje!
žanr: hardcore, hard rock
==========================================
01- Gigi
02- Call Me Pain
03- After
04- Damned Die Hard
05- Daddy (Let Me Out)
06- Diablo
07- American Hero
Elvis Jackson, Multiball, Guadalajara @ Celjski dom, Celje, 28.3.2009
Če sem pred dnevi bentil čez organizatorje koncerta na Metelkovi, se tokrat klanjam fantom iz Mutliball, ki so odlično speljali sinočnji koncert. Kot je razvidno iz spodnjih posnetkov, jih točen začetek koncerta ni »ugriznil v rit«, kot mnogokrat želijo zamude opravičiti nekateri organizatorji. Tako so Guadalajara začeli ob 20.10, Multiball 21.15, Elvis Jackson pa ob 22.30 - kot najavljeno. Opolnoči je bilo vsega skupaj konec. In to na soboto!
Multiball so v veliki dvorani Celjskega doma že nastopali konec leta 2004, tudi z Elvis Jackson. Če so se takrat skoraj popolnoma zgubili na odru zaradi odmeva dvorane, ki je takrat še relativno neizkušenim fantom onemogočal točno igranje, so tokrat nastopili suvereno in premagali sami sebe. Seveda so med tema dvema koncertoma minila dobra štiri leta v katerih so se Celjani kalili na odrih po skoraj vsej Evropi, za sabo pa imajo tudi že tri plošče, osrednja tema koncerta pa je bila zadnja, The Days That Follow. Čeprav je do popolnega razvrata publike manjkalo zgolj nekaj promilov maliganov v krvi obiskovalcev, se je jasno videlo, da so Multiball domač band in da so vešči komuniciranja s publiko, saj so le-ti pojedli bolj ali manj vse, kar jim je serviral oz. od njih zahteval frontman Videc. Glasbeno so se sicer sprehodili čez vse tri albume, kot rečeno s poudarkom na zadnjem, a zato vseeno niso manjkali starejši hitiči kot je npr. »Friday Night Anthem«. Uo-ooo-ooo-o je pritegovala cela dvorana, »Friday night we’re having fun…«. Seveda v prvih vrstah ni manjkal pravi pogo, zadnja polovica dvorane pa se je tudi pozibavala in prestopala. Če je dozorelost očitna na odru, je vsekakor treba pripomniti tudi to, da so Multiball zrelejši tudi kar se tiče besedil. Ta so še vedno osebnoizpovedna, a zdaj jih pišejo odrasli fantje, ki so videli in okusili svet, in ne mladi mulci s celjskih ulic. Zahtevani bis so končali s »Flashing Lights« in nas pustili v nestrpnem pričakovanju Elvis Jackson.
Primorci, okrepljeni s štajersko ritem mašino, so začeli udarno, punkersko in si regejaški oddih privoščili šele po parih komadih. Ko igrajo hitro, igrajo kot vsak spodoben band, brez presežkov, ko pa stopijo z gasa, so najmočnejši in šele takrat pride Budin vokal resnično do izraza. A žal je teh nagajivih, poskočnih in razigranih pesmi v novem repertoarju bolj malo. Opustili so trobento, kitaristu pa končno dovolili, da izživi vse svoje zatrte metalske ambicije. Vidi se jim, da so profiji in Buda je en najboljših frontmanov nasploh. Sproščena komunikacija in odličen glas, pa tudi rokometno prevračanje kozolcev in pa obvezna stoja na glavi, so več kot lahko človek upravičeno pričakuje. Ostali so bolj ali manj statisti. Odigrali so večino Against The Gravity, repertoar pa začinili s starimi hiti ala »Hawaiian Club«, »Market Sweets« in »Johnny«. En bolj simpatičnih momentov je bil, ko je publika Elvisom odpela »Smoke The Herb«. Elvis Jackson so samo še enkrat potrdili, da so fenomenalen bend, ki zna zabavati in uživa v nastopih ter v svojem delu. In njihovi feni znajo to ceniti, saj imajo razprodane bolj ali manj vse koncerte.
Odlično oceno si zaslužijo vsi nastopajoči, predvsem pa organizatorji, ki skušajo avstrijski model prenesti v naše kraje. Če bodo delali kontinuirano jim bo zagotovo uspelo, saj so se resnično potrudili. Zato bi pohvalil tudi najeto ozvočenje, ki je bilo zares dobro, čeprav je na trenutke glasnost nadomeščala kakovost. Pravzaprav so bili edini minus večera malce stupidni redarji, ki so najbrž prvič videli pogo in niso vedeli kako reagirati. Tako si je nek fant med plesom zvil nogo in padel, redar pa ga je začepatil za vrat in ga surovo odvlekel ven iz dvorane. Ampak to je pa že druga zgodba…
