Louis XIV: Best Little Secrets Are Kept (2005)
Zajebantski indie glam rock?! Vse to je Louis XIV, kalifornijski kvartet, ki ga vodi Jason Hill, večkrat označen za seksista, šovinista in mačistično svinjo, kar daje približen okvir tematike liričnega izraza benda. Tako je video za “Paper Doll” (ki je hkrati tudi moj favorit) izšel ekskluzivno za porno stran, ki se ukvarja z alternativno pornografijo, Suicide Girls. Pa še ena huda referenca: Bowie jih večkrat omeni kot enega njegovih najbljubših novih bendov. Če vas to ne prepriča, vam ni pomoči…
žanr: indie, glam rock
==========================================
01. Louis Xiv (3:05)
02. Finding Out True Love Is Blind (4:15)
03. Paper Doll (3:25)
04. God Killed The Queen (2:49)
05. A Letter To Dominique (3:04)
06. Illegal Tender (3:13)
07. Pledge Of Allegiance (3:38)
08. Hey Teacher (3:42)
09. All The Little Pieces (4:51)
10. Ball Of Twine (5:57)
Behgrang Baghayee @ MCC Port, Celje, 22.9.2009
Nastop Iranskega glasbenika v portu celjskega mladinskega centra je bilo nekoliko drugačno glasbeno doživetje kot smo ga v večini vajeni v MCC-ju. Za začetek nam je po »akademskih 40« moderator, prijatelj glasbenika, povedal, da je v Iranu za glasbenike ta dan žalovanje, saj je umrl veliki mojster iranske tradicionalne glasbe. Nato smo bili deležni nekoliko drugačne minute tišine, v spomin na preminulega (katerega imena si na žalost nisem zapomnil) so spustili eno njegovih skladb, nato pa se je začel koncert.
Mojster Behgrang, sicer tudi profesor glasbe v Teheranu, nam je zaigral na tradicionalni iranski instrument taar. Brenkalo na šest strun, ki so napete čez kožo. Kot smo bili podučeni, »taar« lahko pomeni bodisi struna ali pa žalost, otožnost. Se pravi instrument na katerega se igrajo žalostinke. Zelo zanimiv zvok in še bolj zanimiv način igranja. V glasbi z območja Perzije se tudi poltoni delijo še na pol, kar na trenutke deluje sicer rahlo kaotično in morda tudi težko poslušljivo a hkrati všečno. Kakorkoli, mojster nam je v prvem delu postregel z dobre pol ure neprekinjenega igranja kar je bil za nepripravljena ušesa sicer skromnega občinstva kar mali šok. Glasba sama je šla od zelo počasnih uvodov do virtuoznih bravur in spet nazaj. V odmoru nam je moderator še nekoliko bolj podrobno predstavil sam inštrument, nato je sledil drugi, dobrih 40 minut trajajoči del. Na trenutke je bilo težko slediti, glasba resnično zahteva pozornost in zbranost, a občinstvo je zdržalo in nagradilo nastopajočega z zasluženim aplavzom. Koncert za dušo in radovedneže. Z veseljem še kdaj.
Behgrang Baghayee
MCC port se je pokazal za kar prijetno lokacijo za takšne manjše nastope, absolutno pa med nastopom ne bi smeli streči toplih napitkov, saj zvok mašine za kavo in vročo vodo za čaj ni ravno v pomoč nastopajočemu. Nekoliko moteče so delovali tudi avtomobili, ki so vozili mimo, kar pa se da enostavno rešiti z zaprtjem vrat. Zgolj manjše stvari, ki pa lahko bistveno pripomorejo k boljšemu vzdušju na dogodku.
tekst & foto: Niko
Hard-Fi: Stars Of CCTV (2005)
Če vas “Hard To Beat” ne prisili v poplesavanje potem to ni plošča za vas! Če se prepoznate v “Cash Machine” potem nujno prisluhnite še ostalim besedilom. Hard-Fi so s tole ploščo zasvetili na britanski indie sceni, a uspeha debitantske plošče niso nikoli več dosegli. Tako ostaja Starts Of CCTV, kot dokument vsakdana štirih mladeničev z otoka…
žanr: indie, pop rock
==========================================
01. Cash Machine (3:42)
02. Hard To Beat (4:12)
03. Middle Eastern Holiday (3:51)
04. Stronger (3:23)
05. Hard To Beat Mix (3:19)
06. Gotta Reason (2:47)
07. Feltham Is Singing Out (4:39)
08. Move On Now (5:10)
09. Cash Machine (Remix) (3:50)
10. Sick Of It All (3:20)
Lush: Ciao! (2001)
Ciao! je best of londonskih dream / brit / shoegaze popovcev Lush, ki so hkrati en tistih bendov, ki sem jih morda po krivici večkrat spregledal in bi si zaslužili, da bi se rolali bolj pogosto, kot so se. Izbor pesmi na Ciao! sega od leta 1989 do 1996 in je ultimativna pop plošča. Sam jo najraje poslušam v avtomobilu, saj ustvarja pozitivno vzdušje, ki pa je npr. v kakšni ljubljanski gužvi nujno potrebno. Lahkotno poslušanje, priporočam…
žanr: dream pop, brit pop, shoegaze
==========================================
01- Ladykillers
02- Single Girl
03- Ciao!
04- 500 (Shake Baby Shake)
05- Light From a Dead Star
06- Love At First Sight
07- Hypocrite
08- Desire Lines
09- Lovelife
10- When I Die
11- Nothing Natural
12- Untogether
13- For Love
14- Monochrome
15- De-Luxe
16- Sweetness and Light
17- Thoughtforms
18- Etheriel
Mono: One Step More And You Die (2003)
Ne vem zakaj, a jeseni vedno znova na novo odkrivam post-rockerske plošče. Japonski Mono so dobri znanci slovenskih odrov in jih najbrž pozna veliko ljubiteljev alternativne godbe pri nas. Nekako so se izluščili iz množice japonskih noise-rock bendov z veliko bolj strukturirano glasbo, značilno post-rockovsko dinamiko in melodiko. V užitek jih je gledati v živo, pašejo pa tudi preko domačih zvočnikov, kjer te lahko ob zaprtih očeh ponesejo daleč, daleč v širna prostranstva domišljije…
žanr: post rock
==========================================
01- Where Am I
02- Com(?)
03- Sabbath
04- Mopish Morning, Halation Wipe
05- A Speeding Car
06- Loco Tracks
07- Halo
08- Giant Me On The Other Side
Radical Improvisation Duet, Flyspoon @ Metropol, Celje, 18.9.2009
Pestro koncertno dogajanje v Metropolu v zadnjem času spominja na zlate čase KLjUBa. Tokrat smo bili deležni še zadnjih dveh zasedb, ki letos križarijo po Sloveniji v okviru Klubskega maratona Radia Študent.
Mariborčana Radical Improvisation Duet sta upravičila svoje ime, tovrstne godbe res nismo deležni vsak dan. Bobni in saksafon so sicer osnova matsikatere jazz zasedbe, zgolj sama pa sta izzvenela nekako nedodelano in…ja, improvizatorsko, kar v tem primeru ni bila nujno prednost. O tehnični podkovanosti obeh glasbenikov sicer ne gre dvomiti a maloštevilna publika najbrž ni obračala pozornost na to. Roko na srce, težko poslušljiva godba, ki pa je najbrž kakšnega hard-core ljubitelja free jazza celo navdušila. V nekoliko razširjeni zasedbi bi vse skupaj gotovo izzvenelo bolje oz. bolj poslušljivo. Kratek nastop je vseeno požel aplavz redkih poslušalcev. Kakorkoli že, prav je, da so tudi takšni bendi deležni možnosti nastopov, pa čeprav zgolj pod okriljem RŠ, saj menim, da prav veliko ne bosta koncertirala.
Domačini Flyspoon so svoj nastop odžgali energično in korektno. Pričakovano več poslušalcev je bilo deležnih konkretne doze rock’n'rolla, ki močno temelji na izročilu pred kratkim ponovno prebujenih Alice in Chains in njihovih soborcev iz zgodnjih devetdesetih Stone Temple Pilots. Kljub očitni navezanosti na omenjena benda so Flyspoon vseeno delovali sveže,močno in entuziastično, ko pa bo frontman še malo dodelal odrski nastop, bo slika še boljša. Mogoče pa se nam obeta grunge revival…
tekst: Niko
The Subways: Young For Eternity (2005)
Zadnje tri dni smo v letu 2005, ki je bilo očitno zelo produktivno kar se tiče t.i. indie scene. Hitiči na debitanstkem albumu angleških The Subways si sledijo en za drugim: “I Want To Hear What You Have Got To Say”, “Holiday” do “Rock And Roll Queen”. Trije singli z ene plošče so dovolj, da tale plošča kotira zelo visoko na moji lestvici indie albumov.
žanr: indie, punk, pop
==========================================
01- I Want To Hear What You Have Got To Say
02- Holiday
03- Rock and Roll Queen
04- Mary
05- Young For Eternity
06- Lines of Light
07- Oh Yeah
08- City Pavement
09- No Goodbyes
10- With You
11- She Sun
12- Somewhere / At 1 AM
The Rakes: Capture / Release (2005)
Kratka, ampak sladka. Tako bi najbolje opisal debitantsko ploščo londonskih The Rakes iz leta 2005. Singel “22 Grand Job” jih je že leto pred izzidom albuma popeljal med ljubljence londonske indie scene. Meni je sicer najbljubša “Strasbourg”, izpostavil pa bi tudi zaključno “Work. Work. Work.” in pa “Retreat” , ker so mi enostavno všeč pesmi, v katerih se hodi, hehe (naši novovalovci na kompilaciji Še pomnite, tovariši so vsi hodili po ulicah mesta…) in ker ima hudo dober refren… Ček it aut!
ps. pa še en razlog je za tole objavo, 20.9. namreč The Rakes nastopajo v Zagrebu v sklopu Mars festivala…
žanr: indie, new wave, post punk
==========================================
01- Strasbourg
02- Retreat
03- 22 Grand Job
04- Open Box
05- The Guilt
06- Binary Love
07- We Are All Animals
08- Violent
09- T Bone
10- Terror!
11- Work. Work. Work. (Pub. Club. Sleep)
The Magic Numbers: The Magic Numbers (2005)
“Forever Lost” je bil ultimativni hit, ki se je v KLjUBu znašel na plejlisti vsakega jahača plošč. Magic Numbers je izstrelil med zvezde, žal pa uspeha niso znali ponoviti in prvega singla niso nikoli presegli. Instanten uspeh jim je očitno bolj škodil kot ne, tudi z mediji se niso najbolje razumeli in enkrat celo tik pred zdajci odpovedali nastop v neki oddaji, ker jih je voditelj napovedal kot “a fat melting pot of talent“. Kaprica debeluščkov ali dovoljšen razlog za odpoved nastopa?! Sicer pa je cela plošča en tak hipuzlerski indie z ravno pravšnjim zvokom za jesenske dni. Naj dežuje in naj se listje obarva…
žanr: indie
==========================================
01- Mornings Eleven
02- Forever Lost
03- The Mule
04- Long Legs
05- Love Me Like You
06- Which Way To Happy
07- I See You, You See Me
08- This Love
09- Wheels On Fire
10- Love’s A Game
11- Try
12- Hymn For Her (bonus)
Loudspeaker Alliance, Zircus @ Metropol, Celje, 11.9.2009
Tokratni »This Fire« večer sta nam v Metropolu popestrila dva benda, ki sodelujeta na turneji »Klubski maraton radia Študent 2009.«
Prvi so na oder stopili fantje iz skupine Loudspeaker Alliance. Obetavnemu začetku je sledilo nekoliko medlo nadaljevanje in zaključek, kar se je poznalo na številu publike, ki je počasi odhajala. Morda so se pa zdeli komu preveč spevni. Kljub vsemu so se fantje potrudili in bi si zaslužili, da obiskovalci vztrajajo. Vredno bi bilo sčekirati prvenec “Continuous Error” (ki je zastonj na voljo tukaj).
Loudspeaker Alliance
So pa obiskovalce občutno bolj navdušili koroški Zircus. V belo odeti člani benda so nam s plesalcem (!!!!) pripravili težko pozabljiv večer elektronike, kitarskega nažigavanja in še česa. Večino nastopa so bili na odru kitarist, bobnar ter mojster vijačenja, ki hkrati tudi poje. Na začetku in proti koncu nastopa se jim je pridružil klaviaturist. Vmes pa seveda poplesoval Zeleni Jure oz. karkoli je že plesalec predstavljal. Z obilico semplov podprt nastop ni niti za trenutek popustil in izgubil na intenzivnosti. Bobnar je sicer ob vsej obilici elektronskih ritmov ne-glasbenemu ušesu deloval bolj informativne narave, a je baje v vsakem trenutku prispeval svoj delež (tako pravi lokalni bobnar, ni razloga, da mu ne bi verjeli). Res pa je, da bi lahko marsikatero matrico klaviaturist odigral v živo a ga, kot že rečeno, večino nastopa ni bilo na odru. Kakorkoli, odličen nastop, ki te ne pusti hladnega. Toplo priporočam.
Zircus
Prvi dvojec Maratona je upravičil svoje sodelovanje na njem. Upamo, da bo tako tudi 18.9., ko pridejo v Metropol domačini »Flyspoon« in mariborčani »Radical Improvisation Duet.«
Ps. Ima pa cel dogodek dva manjša minusa, ki pa nimata veze z bendi. Kljub vikendu absolutno prepozen začetek koncerta in pa zastonjskost: vstopnina naj bo vsaj simbolična, ne pa da je vstop prost.
tekst & foto: Niko
