Shyam @ Metropol, Celje, 31.10.2009
Na Halloween so nas v Metropolu v okviru »This Fire« večerov razveselili rockerji Shyam. Z nastopom so navdušili prijetno popolnjeno prizorišče in nas popeljali skozi oba albuma, »Željo daleč stran« in »Sonce v senci.« Čvrst zvok, spevni komadi in suveren nastop so bili garancija za enega boljših letošnjih koncertov. Po pričakovanjih je največ odziva med publiko izzval »Željo daleč stran«, njihov prvi »hit« z istoimenskega albuma iz leta 2000. Ob izidu tega albuma so veljali za veliki up slovenske rock scene in človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal zakaj jim večji preboj ni uspel, saj sta oba albuma res na nivoju, v živo pa so dokazali, da z lahkoto odčitajo lekcijo marsikateri »zvezdi« na sceni. Kdo ve, mogoče pa pride tudi to. Materiala je dovolj, upamo lahko, da tudi volje. Kot rečeno, eno boljših koncertnih doživetij letos. Z veseljem še kdaj.
Niko
Klaxons: Myths Of The Near Future (2007)
Danes pa še debitantski in hkrati zaenkrat edini album nu-rave indie zasedbe Klaxons. Divji elektronski rock’n'roll! Priporočam “Atlantis To Interzone”, “Gravity’s Rainbow”, “Magick” in pa “It’s Not Over Yet” (kar nanese že skoraj pol plate, hehe).
žanr: nu-rave, indie rock
==========================================
01- Two Receivers
02- Atlantis To Interzone
03- Golden Skans
04- Totem On The Timeline
05- As Above, So Below
06- Isle Of Her
07- Gravity’s Rainbow
08- Forgotten Works
09- Magick
10- It’s Not Over Yet
11- Four Horsemen Of 2012
Klaxons: Xan Valleys EP (2006)
Na britanske Klaxons je močno vplivala rave scena 90-ih, kar se očitno odraža v njihovi glasbi. Na trenutke (pre)divji, a hudo plesni so leta ‘06 izdali pričujoči EP in takoj postali ljubljenci zahtevne britanske publike. Ker sem se navduševal nad bendi ala Altern-8 (še danes mi občasno sedejo) in KLF (evergreen band, hehe) in Klaxons imajo ravno ta gušt devetdesetih, ki me vedno vrne na plesišča pokojne Casablance (čeprav se kaj podobnega ni tam nikoli vrtelo).
žanr: nu-rave, indie rock
==========================================
01- Gravitys Rainbow
02- Atlantis To Interzone
03- 4 Horsemen Of 2012
04- The Bouncer
05- Gravitys Van She Remix
06- Atlantis Crustal Castles Mix
Mudhoney: Superfuzz Bigmuff Plus Early Singles (1990)
Danes v Kinu Šiška nastopa skupina, ki je prva zakoličila grunge kot glasbeni izraz. Intervju z Mudhoney se je dal prebrati v prejšnjem RSQ-ju, zato hitro v trafiko, mogoče še dobite kakšen izvod. Pričujoči plošček je kompilacija EPjev, zgodnejše delo Mudhoney, da se dobi občutek, kako se je začelo. Plus predelavi Dicks in Sonic Youth.
žanr: grunge
==========================================
01- Touch Me I’m Sick
02- Sweet Young Thing Ain’t Sweet No More
03- Hate The Police (Dicks)
04- Burn It Clean
05- You Got It (Keep It Outta My Face)
06- Halloween (Sonic Youth)
07- No One Has
08- If I Think
09- In ‘N’ Out Of Grace
10- Need
11- Chain That Door
12- Mudride
Transitional: Nothing Real Nothing Absent (2007)
Skupaj z Isis in Dälek bo v Kinu Šiška 17. novembra nastopil angleški duo Transitional. Drone metal, ki je zakoreninjen v doom metalu z veliko elektronike slika psihadelične pejsaže in ustvarja trd zvočni zid, ki ga omehčajo mehki ambientalni deli. Ponavljanje vzorcev tudi tukaj ne izostane, kot je to značilno za post -rock in -hardcore bende, ki sta jim Transitional blizu. Zato tudi turneja z Isis. Check it out…
žanr: drone, elektronika, metal
==========================================
01- Nowhere Shining
02- Fractured
03- This Paradise, Pt. 1
04- This Paradise, Pt. 2
05- Lustless
06- Abandonment
KK Null: Oxygen Flash (2008)
Koncertna sezona je v polnem zamahu, zato bo ta teden bolj posvečen koncertnim napovedim, kot pa obujanju spominov… Prvi na seznamu “vredno ogleda” je vsekakor japonski multi-instrumentalist, predvsem pa nojzer, Kazuyuki Kishino oz. KK Null. Če še niste slišali zanj, naj kot reference naštejem njegove predvozaške nastope s Sonic Youth in Mikeom Pattonom. Morda je najbolj znan kot član legendarnega ansambla Zeni Geva, dobrega znanca slovenskih odrov. “Oxygen Flash” je odlična nojzerska plošča, ki jo od ostalih žanrskih izdelkov najbrž loči občutek strukture in celo ritma. Kljub elektronskemu zvoku poplesavali ob tem ploščku najbrž res ne boste, se ga pa ne boste zlepa naveličali, saj ob vnovičnem poslušanju odkriva skrite zgodbice, ki so ušle ob prejšnjem poslušanju. Plus nešteto zvokov phaserjev, tako da na trenutke daje vtis prave sci-fi plošče…
ps. 24. oktober, Menza pri koritu, Ljubljana
žanr: noise, elektro
==========================================
9 kompozicij brez naslova
Two Tears: Little Tea (2006)
Gdč. Kerry Davis je glavna protagonistka Two Tears. Za spremljevalno zasedbo si vedno izbere druge akterje, medtem ko sama igra kitaro in poje. Two Tears ima tipičen FV zvok, se pravi garaža, ki pa se nemalokrat pomeša tudi z drugimi zvrstmi, največkrat kar na prvi pogled nezdružljivim popom. 14. novembra prihaja Ljubljano, točneje v Menzo pri koritu, se pravi čez dober mesec, kar je še veliko časa, da se naučite besedila za pripevanje na koncertu.
žanr: garažni rock
==========================================
01- One Black Glove
02- So Pretty
03- Up In My Tree
04- Die Tonight
05- Moody
06- I’m Blue
07- 2nd Worst Girlfriend in the World
08- France
09- To Be Alone
Wolfmother: Wolfmother (2005)
Avstralski hard rockerji navdušujejo z minimalističnim igranjem, polnim zvokom in groovy riffi. So bend enega albuma, saj sta kmalu po izidu pričujočega prvenca skupino zapustila dva ustanovna člana. Wolfmother naj bi nov album izdali letos oktobra, seveda s popolnoma novo zasedbo. Pustimo se presenetiti… Do takrat pa naj “Woman” in “Dimension” trgata gate!!!
žanr: hard rock, garaža, stone rock
==========================================
01. Colossal (5:02)
02. Woman (2:56)
03. White Unicorn (5:02)
04. Pyramid (4:29)
05. Mind’s Eye (4:53)
06. Joker & The Thief (4:40)
07. Dimension (4:25)
08. Where Eagles Have Been (5:33)
09. Apple Tree (3:28)
10. Tales From The Forest Of Gnomes (3:36)
11. Witchcraft (3:25)
12. Vagabond (3:47)
Clap Your Hands Say Yeah: Clap Your Hands Say Yeah (2005)
Clap Your Hands Say Yeah so bili z istoimenskim debitantskim albumom eno prijetnejših presenečenj leta 2005. V glasbi CYHSY ni nič resnično novega, a se vseeno slišijo sveže in drugačno. Značilen vokal te zna popeljati do stanja lebdenja nad pokrajinami, ki jih zarisuje. V “Upon This Tidal Wave Of Young Blood” se sploh ne zaveš, ko že mantraš refren young blood in kasneje child stars ob nujnem prestopanju na mestu, t.i. poplesavanju. Ja, to je še ena izrazito plesna indie rock plošča, ki jo je na klubska plesišča pripeljal singel “Is This Love?”.
žanr: indie rock
==========================================
01. Clap Your Hands! (1:48)
02. Let The Cool Goddess Rust Away (3:24)
03. Over And Over Again (Lost And Found) (3:09)
04. Sunshine And Clouds (And Everything Proud) (1:02)
05. Details Of The War (3:30)
06. The Skin Of My Yellow Country Teeth (5:44)
07. Is This Love? (3:08)
08. Heavy Metal (4:01)
09. Blue Turning Gray (1:17)
10. In This Home On Ice (3:59)
11. Gimme Some Salt (3:03)
12. Upon This Tidal Wave Of Young Blood (4:34)
Sunset Rubdown, The Lift @ Menza pri koritu, Ljubljana, 25.9.2009
Kaj napisati o skupini za čigar ljubljanski nastop si je vstopnico rezerviral romunski fen in jo tudi dvignil?! Po koncertu, ob dveh zjutraj je imel vlak nazaj na rodno grudo… In kaj napisati o bendu, ki je očitno prerasel okvirje t.i. stranskega projekta in postal pomembnejši od matične skupine? Ustanovitelj Sunset Rubdown je namreč Spencer Krug, ki tipke drgne pri Wolf Parade. Krug je v Ljubljani sicer že gostoval s skupino Destroyer, s Sunset Rubdown pa je tokrat predstavljal letošnjo ploščo Dragonslayer.
Koncert se je sicer začel s Krčani The Lift, ki so se izkazali za odlično izbiro. Odkar so med svoje vrste sprejeli saksofonista, je njihova glasba dobila svežino, širino in lasten pečat. Razgibana ritem sekcija me je na trenutke spomnila na najboljše čase 2227, vse ostalo pa se izmika primerjavam, kar je velik plus! Na živce mi gredo namreč bendi, ki do onemoglosti preigravajo Pearl Jam klišeje. Viden je močan napredek od leta 2005, ko so se pridružili karavani Radia Študent v takratnem Klubkem maratonu in nedvomno postajajo The Lift en bolj kakovostnih slovenskih bendov. Res pa je, da bi bilo za kakšen večji čustveni angažma s strani poslušalcev veliko bolje, če bi svoja čustva izpovedovali v slovenščini.
Sunset Rubdown so nastopili točno ob napovedani uri, za kar ima najbrž največ zaslug BuBa, ki se zaenkrat bolj ali manj edina od koncertnih organizatorjev drži urnika. Pohvale vredno! Začelo se je z nekaj komadi z Dragonslayer in že takoj na začetku je navdušila Krugova lahkotnost, saj s svojim močnim in značilnim glasom brez kakršnegakoli napora napolni celo dvorano. Svoj glas dopolnjuje z na trenutke izvenzemeljskimi melodaijami na klaviaturah, medtem ko ostali člani benda sledijo njegovemu zgledu. Kitarist, babist in bobnar se nenehno menjujejo na svojih instrumentih, medtem ko se Camilla vestno predaja svojim “igračkam”, kot se je med nastopom izrazil Spencer. Kljub temu, da so na začetku delovali utrujeno, jih je veselo ter domače vzdušje Menze kmalu dvignilo in tako so publiko nagradili z energičnim nastopom, sam pa sem razmišljal, kako fino bi na kakšen slovenskem odru bilo videti Arcade Fire. Do trenutka, ko so zaigrali mojega favorita “Idiot heart”, je bilo vzdušje v dvorani že res prešerno in poplesavala je cela dvorana. Zaradi iskrenega nastopa Sunset Rubdown je publika pojedla tudi takšne klišeje kot so “najboljša publika” in “lepo mesto” ter par slovenskih fraz. Nemoteče, celo prikupno, tudi za mnoge cinike pod odrom. Ura in pol je hitro minila, nastop pa so sklenili po bisu in skoraj uri in tričetrt igranja.
Sunset Rubdown
Priča smo bili odličnemu indie art rock nastopu aktualnega benda. Želel bi si še več takših koncertov, ne pa da so slovenski odri samo poligon za odslužene, nekatualne ali pa re-union bende.
