Maximo Park, The Orange Strips @ Cvetličarna, Ljubljana, 27.2.2009

Ljubljanski koncert Maximo Park je bil sicer boljši od zagrebškega, a po pričevanjih ni segel do kolen dunajskemu. Ker smo bili oktobra ‘07 v dunajskem Gasometru priča fenomenalnemu nastopu britancev, smo se tudi tokrat upravičeno nadejali česa podobnega, a je žal organizacija zatajila tako v Zagrebu kot v Ljubljani. Tudi v Cvetličarni je namreč zvok močno pešal, pa tudi obisk je bil pod pričakovanji. Če obesiš par plakatov v mestu (čeprav nismo videli nobenega, ne v Zagrebu, ne v Ljubljani!) in pošlješ par mejlov, najbrž ne moreš pričakovati razprodane dvorane. In če ne drugega, bi vsaj pričakoval fer odnos do tistih, ki so prišli in jim postregel z dobrim zvokom. A vse do zadnjih 15 minut nastopa Maximo Park je bilo v Cvetličarni slišati bolj malo rock ansambla, ki se je na odru vidno trudil animirati publiko. Spet je blestel Paul Smith, ki si zasluži oceno 5+ za odnos in energijo. Kljub vsemu je bila zvočna slika boljša kot dan prej v Zagrebu, a najbrž tudi zato, ker je Cvetličarna nižja in manjša dvorana. Tako so se nove pesmi v Ljubljani slišale bolje in Maximo Park so v srca fenov zasadili seme upanja po dobrem nadaljevanju Our Earthly Pleasures. Glede na Zagreb so v Ljubljani odigrali več starejših pesmi, bis pa je bil enak in kratek. Sicer user friendly nastop (ena ura) je skazila samo zvočna slika, Maximo Park pa so še enkrat več dokazali, da so vrhunski bend, ki igra muziko za ples.

Pa še to: kot predskupina so namesto celjskih Multiball ponovno nastopili labinski The Orange Strips. Njihovemu zagrebškemu nastopu ni kaj dodati, v sliki in zvoku pa z ljubljanskega odra v lastno presojo.

Maximo Park, The Orange Strips @ Tvornica Kulture, Zagreb, 26.2.2009

Koncert Maximo Park v Zagrebu sta obeležili predvsem dve stvari: na pol prazna dvorana in obupno slab zvok. A pojdimo po vrsti…

Čeprav je bil pričetek koncerta napovedan ob 21.00, so predvozači The Orange Strips, bolj medel hrvaški odgovor britanski indie rock sceni, z nastopom pričeli že 20 minut prej in to pred skoraj povsem prazno dvorano. Šestčlanska skupina igra nekakšen indie pop rock, ki ga stlači v razvlečene pesmi z obilico patetike tako v besedilih kot v scenskem nastopu. Najbrž je moment, ko prvič poljubiš dekle resnično pomemben del življenja odraščajočega fanta, a če je to že zadosten razlog, da o tem napišeš pesem dolgo deset minut, kjer 3 (tri!!!) kitare nimajo povedati praktično ničesar, je vprašanje zase. The Orange Strips svoj nastop sklenejo po dobre pol ure, slab vtis pa je vendarle mogoče pripisati tudi temu, da so igrali za prazno dvorano. Ne gre izključiti možnosti, da bi njihov set zaživel popolnoma drugače v kakšnem manjšem klubu.

Tudi ob nastopu fantov iz Newcastla je bila dvorana na pol prazna, kar pomeni 250 - 300 ljudi. Ker so Maximo Park na tej kratki turneji zato, da preverijo ali gredo nove pesmi, ki jih pripravljajo za tretji studijski album, v uho tudi njihovim fenom, so začeli z eno novo in nadaljevali z “Our Velocity”. In tako je potem izgledal bolj ali manj cel koncert. Ena nova, ena stara. Pesmi, ki jih še nismo slišali so morda  na prvo žogo ritmično manj plesne, kitara manj razigrana, klaviature pa manj “casio”. Med njimi sicer je potencialni hit oz. nosilec prihajajoče plošče, s tem mislim predvsem na “Let’s Get Clinical”, ostale pesmi pa se slišijo, kot da se še lovijo z zvokom. Očitno so Maximo Park kot bend v puberteti in se zavedajo, da morajo odrasti, a še ne vedo točno kako.

Če je soditi po odzivu publike na nov material, se bodo britanci po tej mini turneji še za nekaj časa zaprli nazaj v studio in dobro razmislili o načrtovanem albumu. Od starejših pesmi so odigrali jagodni izbor z A Certain Trigger in Our Earthly Pleasures, med drugim “Apply Some Preasure”, “Graffiti”, “Girls Who Play Guitars”, “Russian Literature”, že omenjeno “Our Velocity” in pa “Once, A Glimpse”.

V sicer zelo lepi dvorani Tvornice je imel tonski mojster obilico problemov z zvočno sliko, ki nikakor ni bila idealna. Preveč zabasiran zvok je dušil kitaro in vokal, tako da pravega užitka ob poslušanju ni bilo. Zanimivo pa je bilo opazovati Paula Smitha, ki se je podil po odru in se resnično razdajal publiki in se ni pustil zmesti slabemu številčnemu odzivu. Smith je pravi frontman, saj izgleda kot da pred nastopom posmrka najmanj pol kile koke, tako da vsi ostali proti njemu izgledajo kot voščene lutke. A zato so ga najbrž tudi vzeli v bend. Uspelo mu je razviti tudi prisrčen stik s publiko, saj se je naučil celo nekaj hrvaških besed in nasploh kar veliko govoril med komadi. Pohvalno!

Maximo Park se v Zagrebu torej niso ravno najbolj izkazali, zato nestrpno pričakujemo današnji “popravni izpit” v Ljubljani, na poročilo z Dunaja, kjer so nastopili v sredo, pa še čakamo.

Islands, We Can’t Sleep At Night @ SubSub, Ljubljana, 18.2.2009

Kljub pomenljivemu naslovu zadnje plošče montrealskih Islands Arm’s Way, ki se sliši podobno kot če bi rekli Harm’s Way, nam včeraj v SubSub-u  ni bilo hudega. Prav nasprotno, Islands so nas popeljali na pot uživaštva in zbrane s tako značilnim zvokom popeljali v kanadske širjave.

Koncert so sicer odprli ljubljenci kritikov, trboveljski We Can’t Sleep At Night. Živahni in razigrani fantje se niso ustrašili pritiska in dokaj suvereno ter korektno oddelali svoje. Kljub temu, da je basistu že na samem začetku počila struna in smo se ustrašili daljše pavze, so fantje takoj rešili težavo in nadaljevali z nastopom. Igriva kitara, ki je ni strah zaružiti ter zanimive basovske linije so značilne za WCSAN. Če se k temu doda še izvrsten bobnar ter očiten vpliv Pavement, je jasno, da ne boste razočarani. Kljub vsemu se zdi, da jim proti koncu nastopa umanjka nekaj tiste raznolikosti s katero navdušijo na začetku in pa mogoče malo več groova, ampak to najbrž pride z izkušnjami. Pred WCSAN je vsekakor lepa prihodnost. Med nastopom so najavili tudi izzid nove plošče in mi jo bomo vsekakor poslušali.

Po krajšem predahu pridejo na oder Islands in presenetijo, ker že kot drugo pesem odigrajo hitič “Creeper”, za katerega smo menili, da ga bodo odigrali kot dizalico nekje proti koncu nastopa. Sledijo (ne nujno v tem zaporedju) “Pieces Of You”, “The Arm”, kalipso se pleše na “J’aimeVous Voir Quitter”, nastop se bliža vrelišču in ko je samo še malo potrebno, da nastane vsesplošno rajanje, do “izliva” še ne pride, saj Islands malce pritisnejo na zavoro in z enajsminutno “Vertigo” dodobra preizkusijo občinstvo. Zdi se, da Thorburnu in kompaniji nastop uhaja iz rok, saj jim nikakor ne uspe dobiti polne pozornosti občinstva in na trenutke je prav mučno, ko je klepet izpod odra glasnejši od nežnejših delov skladb.

Ljudje so prišli na zabavo in Islands se tega najbrž zavedajo, saj kaj kmalu spet prestavijo na višje obrate in zaidejo tudi v post-rockovske vode, tako značilne za njihove someščane Godspeed You Black Emperor. Ponovno se poplesuje na “Adominable Snow”, Thorburn pa s kitaro celo skoči z odra med prvoborce. Kasneje to ponovi tudi z mikrofonom, ko v prvih vrstah poplesuje z najbolj zagretimi obiskovalci koncerta.

Nastop se je končal dokaj hitro, mislim da po cca. 45-ih minutah, bis pa odprejo z genialno priredbo lanskoletnega francoskega udeleženca Evrovizije Sébastiena Tellierja “Divine”. Predstavijo tudi čisto novo pesem in dajo slutiti, kako se bo njihov zvok razvijal naprej.

Koncert sklenejo z “Rough Gem”. Čista zmaga!!! Koncert je v bisu le dosegel tisti presežni moment, zaradi katerega se ponavadi tudi obiskuje žive nastope in Islands so potrdili, da so pravi profiji.

Pa še to, zvočna slika je bila kljub nizkemu stropu in ne ravno najbolj akustični dvorani, odlična, kar je seveda še dodaten plus! SubSub se očitno ponuja kot dobra izbira za takšne srednje velike koncerte in je hkrati lepo urejen in čist. User friendly plac, vreden obiska…