Radical Improvisation Duet, Flyspoon @ Metropol, Celje, 18.9.2009

Pestro koncertno dogajanje v Metropolu v zadnjem času spominja na zlate čase KLjUBa. Tokrat smo bili deležni še zadnjih dveh zasedb, ki letos križarijo po Sloveniji v okviru Klubskega maratona Radia Študent.

Mariborčana Radical Improvisation Duet sta upravičila svoje ime, tovrstne godbe res nismo deležni vsak dan. Bobni in saksafon so sicer osnova matsikatere jazz zasedbe, zgolj sama pa sta izzvenela nekako nedodelano in…ja, improvizatorsko, kar v tem primeru ni bila nujno prednost. O tehnični podkovanosti obeh glasbenikov sicer ne gre dvomiti a maloštevilna publika najbrž ni obračala pozornost na to. Roko na srce, težko poslušljiva godba, ki pa je najbrž kakšnega hard-core ljubitelja free jazza celo navdušila. V nekoliko razširjeni zasedbi bi vse skupaj gotovo izzvenelo bolje oz. bolj poslušljivo. Kratek nastop je vseeno požel aplavz redkih poslušalcev. Kakorkoli že, prav je, da so tudi takšni bendi deležni možnosti nastopov, pa čeprav zgolj pod okriljem RŠ, saj menim, da prav veliko ne bosta koncertirala.

Domačini Flyspoon so svoj nastop odžgali energično in korektno. Pričakovano več poslušalcev je bilo deležnih konkretne doze rock’n'rolla, ki močno temelji na izročilu pred kratkim ponovno prebujenih Alice in Chains in njihovih soborcev iz zgodnjih devetdesetih Stone Temple Pilots. Kljub očitni navezanosti na omenjena benda so Flyspoon vseeno delovali sveže,močno in entuziastično, ko pa bo frontman še malo dodelal odrski nastop, bo slika še boljša. Mogoče pa se nam obeta grunge revival…

tekst: Niko

Loudspeaker Alliance, Zircus @ Metropol, Celje, 11.9.2009

Tokratni »This Fire« večer sta nam v Metropolu popestrila dva benda, ki sodelujeta na turneji »Klubski maraton radia Študent 2009.«

Prvi so na oder stopili fantje iz skupine Loudspeaker Alliance. Obetavnemu začetku je sledilo nekoliko medlo nadaljevanje in zaključek, kar se je poznalo na številu publike, ki je počasi odhajala. Morda so se pa zdeli komu preveč spevni. Kljub vsemu so se fantje potrudili in bi si zaslužili, da obiskovalci vztrajajo. Vredno bi bilo sčekirati prvenec “Continuous Error” (ki je zastonj na voljo tukaj).

Loudspeaker Alliance

So pa obiskovalce občutno bolj navdušili koroški Zircus. V belo odeti člani benda so nam s plesalcem (!!!!)  pripravili težko pozabljiv večer elektronike, kitarskega nažigavanja in še česa. Večino nastopa so bili na odru kitarist, bobnar ter mojster vijačenja, ki hkrati tudi poje. Na začetku in proti koncu nastopa se jim je pridružil klaviaturist. Vmes pa seveda poplesoval Zeleni Jure oz. karkoli je že plesalec predstavljal. Z obilico semplov podprt nastop ni niti za trenutek popustil in izgubil na intenzivnosti. Bobnar je sicer ob vsej obilici elektronskih ritmov ne-glasbenemu ušesu deloval  bolj informativne narave, a je baje v vsakem trenutku prispeval svoj delež (tako pravi lokalni bobnar, ni razloga, da mu ne bi verjeli). Res pa je, da bi lahko marsikatero matrico klaviaturist odigral v živo a ga, kot že rečeno, večino nastopa ni bilo na odru. Kakorkoli, odličen nastop, ki te ne pusti hladnega. Toplo priporočam.

Zircus

Prvi dvojec Maratona je upravičil svoje sodelovanje na njem. Upamo, da bo tako tudi 18.9., ko pridejo v Metropol domačini »Flyspoon« in mariborčani »Radical Improvisation Duet.«

Ps. Ima pa cel dogodek dva manjša minusa, ki pa nimata veze z bendi. Kljub vikendu absolutno prepozen začetek koncerta in pa zastonjskost: vstopnina naj bo vsaj simbolična, ne pa da je vstop prost.

tekst & foto: Niko

The Thermals @ Kset, Zagreb, 11.8.2009

Koncert Thermalsov v Zagrebu izpred treh let se kadarkoli uvrsti na seznam top 5 koncertov, ki sem jim bil priča. Sredi decembra iz Kseta narediti savno ni kar tako, vzrok temu pa je bila rajajoča publika, ki je bendu jedla iz roke. Posledica odličnega koncerta ter word of mouth izročila je bila, da se je v torek prejšnji teden v Zagreb »preselilo« cca. 20 Celjanov (+ šentjurska ekipa), kar nazorno kaže na hudo žejo po dobrih koncertih aktualnih bendov in resen deficit le-teh v domačih logih.

Kset je bil ponovno poln, kljub avgustu, ko je npr. Ljubljana na počitnicah in domači organizatorji ne prirejajo koncertov. Temperatura je bila temu primerna, ampak to pač gre z rock koncerti v majhnih klubih. Pravzaprav smo vsi, ki smo leta in leta zahajali v KLjUB tega itak navajeni in imamo vsako tako dvorano za domač teren. Čeprav, zdaj ko smo nekateri že v letih, bi vseeno pripomnil, da kakšna klima oz. prezračevalni sistem ne bi bil odveč. Poleti hladi, pozimi greje, predvsem pa dovaja svež zrak.

Za začetek so udarili z »Returning To The Fold« z njihove najboljšega (zame, seveda) albuma doslej The Body The Blood The Machine (btw. za pičlih 100 kn sem kupil vinilko in jo še pred začetkom iz varnostnih in praktičnih razlogov odnesel na varno v avto). Odlična izbira za začetek koncerta, a žal je zvok med prvimi tremi komadi precej pešal. Ne vem čemu / komu gre to pripisati. Morda toncu, morda Thermalsom. Dejstvo je tudi, da so tokrat olajšani za eno kitaro, glede na koncert leta 2006, pa tudi bobnarja imajo novega, ki po mojem mnenju ni tako močan kot prejšnji. Pa tudi malo počasnejši je. A to se vseeno ni poznalo na filingu, saj so udarni indie pop punk komadi še vedno zelo nalezljivi. Preigravali so tudi starejše komade, a poudarek je bil vendarle na novi Now We Can See, vseeno pa je bil največji žur med tistimi s prejšnjega albuma. Nekajkrat med nastopom sem imel občutek, da igrajo tudi neke »njihove«, a sem prepoznal samo »100%« od Sonic Youth, ki so jo zaigrali v bisu. Kasneje sem izvedel, da so igrali tudi malo znano »Sappy« od Nirvane in pa »Saints« od Breeders. Najbolj vesel sem bil pesmi »Test Pattern«, ki je kljub mojim glasnim pozivom (hehe) leta 2006 niso igrali. Če bi moral izbrati, bi rekel, da je publika najbolj norela med »St. Rosa And The Swallows« ter zadnjim singlom »Now We Can See«, s katerim so sklenili 45 minutni nastop.

(video: Geman)

Sledil je bis, kjer pa se je zvočna slika popolnoma zrušila, saj se Hutcheve kitare sploh ni slišalo. Odličen koncert z nekaj minusi, se je končal po dobri uri (po uri in pet minut, me je popravil bolj natančni kolega) med katero sem se ponovno zabaval, pripeval in poplesaval, kljub manjku presežka, ki smo ga bili deležni na prejšnjem zagrebškem koncertu. Vsekakor grem na Thermalse spet, najbrž spet v Kset, kjer so skoraj hišni bend, saj je bil tokratni nastop že tretji v Klubu studenata elektrotehnike.

(foto: Grega)

NoMeansNo @ MC, Velenje, 2.7.2009

Zadnjič sem se po dolgem času ponovno odpravil v Velenje na koncert. Razlog je bil več kot dober: stari prdci NoMeansNo. V Velenje smo se odpravili uro pred napovedanim začetkom, res se nam ni dalo postopati po rudarskem mestu. Pred koncertom čvek z Bubo, potem pa je šlo zares. Predskupine ni bilo in nekaj čez deseto so na oder stopili naši stari znanci iz Kanade. Tokrat sem jih poslušal že četrtič,najbolj nepozaben bo najbrž vedno koncert v KLjUB-u. Takrat so igrali na svoj nacionalni praznik “Canada day”, letos v Velenju le dan po njem. Očitno se v teh koncih res počutijo doma…

Set lista je bila odlična, po počasnejšem uvodnem komadu je sledil zimzeleni “Oh,no! Bruno!”, kmalu smo skakali na “The Day Everything Became Nothing”. Zvok je bil močan, starci pa še vedno z levo roko odpihnejo večino novodobne rock mularije. Ta je bila na koncertu bolj v manjšini, povprečna starost obiskovalcev je bila okoli 30 let. Gužvali se ravno nismo, MC je bil sicer poln, vendar bi z lahkoto pogoltnil še kakšnih 30-50 obiskovalcev. NoMeansNo z leti niso zgubili niti kančka svoje neposrednosti, humornosti in odrske prezence. Učna ura dobrega koncerta! Po dobri uri in pol so prvič zapustili oder. Predolgo nas niso pustili čakati na dodatek, ki so ga seveda zaključili s klasiko “Rags and Bones” in pa z izjavo leta: kitarist Tom je ostarelega, rahlo tečnega in malce nadelanega pankerja v prvi vrsti v kleni slovenščini potolažil z: “Ti si moj srček!” Čista zmaga!!! Na presenečenje vseh so se vrnili še enkrat in odžgali priredbo skupine Show Business Giants. Zvok je bil navit do konca, ušesa je kar trgalo. Dovolj za en večer. NoMeansNo so me še enkrat več prepričali in nedvomno grem čez dve leti, ko nas najbrž (upam) ponovno obiščejo, z veseljem na njihov koncert.

Stinking Lizaveta, End Of Level Boss, The Equasion @ Mikk, Murska Sobota, 3.4.2009

Dan po ljubljanskem nastopu so Američani Stinking Lizaveta in Angleži End Of Level Boss nastopili tudi v Murski Soboti, kjer so jim oder ogreli domači The Equasion.

Prekmurski The Equasion so tehničarji, nadrkani instrumentalisti, ki se ne držijo določenega žanrskega okvira, temveč se gibljejo med bolj ali manj vsemi zvrstmi metala, od progresive do trasha, blacka, heavy in power metala. Takšna enačba na koncu prinese za vsakega metalca nekaj. Tehnično izredno dobro odigrano, a sem vseeno pogrešal malce več duše.

End Of Level Boss so na prvi mednarodni turneji, sestavljajo pa jo trije Angleži in škotski bobnar. Na trenutke so me spomnili na stare dobre Cathedral iz obdobja Carnival Bizarre, saj so nagnjeni h gruvaškem riffanju podloženem z braveheart udrihanjem po svinjskih kožicah. Imajo tisti angleški zvok kitare, bobnar je močan in točen, zanimivo pa je opazovati tudi basistko, ko bosa skače po odru. Nasploh so se EOLB v MS počutili dobro, saj je med »Words Have No Meaning« kitarist teatralično skočil med publiko, se nakurčil s kitaro in soliral pred prvo vrsto… Nekateri komadi so raztegnjeni na kar dolgo minutažo v kateri lahko slišimo vse: ambientalne dele, ki jim sledi psihadelični moment, ki se nato razvije v težkometalske rife. Na koncu je kitaristu med publiko sledila še basistka, ki pa je imela bolj agresiven pristop, saj se je zaganjala in zaletavala v publiko vse tja do tretje vrste, zraven pa zgibala grimase trpljenja in jeze. Čisto odvečna drama, na korektno odigranem špilu.

Poslednji nastop je bil rezerviran za najbolj izkušene, ameriško trojico Stinking Lizaveta. Ime so si sposodili pri Dostojevskem, bratoma Papadopolous pa ritem na bobnih drži Cheshire Agusta, ki navdušuje s svojim minimalističnim stilom. Nasploh se SL držijo principa manj je več in tudi med improvizacijo ne pretiravajo. Kako opisati njihov nastop? Trojica je za razliko od predhodnikov instrumente privlekla čisto na rob odra, kar je bend povezalo s publiko, še bolj pa se je ta povezanost čutila, ko je kitarist vrgel svojo kitaro med prvoborce in jim jo tam kar nekaj časa pustil. Ko jo je imel v svojih rokah je bila trojica uigran bend, ki se giblje med psiho-rockom, metalom in jazzerskimi solažami / improvizacijami. Zanimivo je bilo opazovati basista, ki je igral na električen kontrabas. Odigrali so bolj ali manj celo zadnjo ploščo, dokazali pa so tudi, da pa niso zgolj instrumentalna skupina, saj so odigrali in odpeli eno pesem od Hendrixa, kitarist pa se je večkrat drl v magnete na kitari. Publika je bila nad nastopom navdušena, tudi bis ni umanjkal. Zvok je bil odličen, Mikk pa je vsakič ko ga obiščem, bolj prijazna in urejena ustanova.

ps. ljubljanski nastop je dokumentiran tukaj!

Elvis Jackson, Multiball, Guadalajara @ Celjski dom, Celje, 28.3.2009

Če sem pred dnevi bentil čez organizatorje koncerta na Metelkovi, se tokrat klanjam fantom iz Mutliball, ki so odlično speljali sinočnji koncert. Kot je razvidno iz spodnjih posnetkov, jih točen začetek koncerta ni »ugriznil v rit«, kot mnogokrat želijo zamude opravičiti nekateri organizatorji. Tako so Guadalajara začeli ob 20.10, Multiball 21.15, Elvis Jackson pa ob 22.30 - kot najavljeno. Opolnoči je bilo vsega skupaj konec. In to na soboto!

Multiball so v veliki dvorani Celjskega doma že nastopali konec leta 2004, tudi z Elvis Jackson. Če so se takrat skoraj popolnoma zgubili na odru zaradi odmeva dvorane, ki je takrat še relativno neizkušenim fantom onemogočal točno igranje, so tokrat nastopili suvereno in premagali sami sebe. Seveda so med tema dvema koncertoma minila dobra štiri leta v katerih so se Celjani kalili na odrih po skoraj vsej Evropi, za sabo pa imajo tudi že tri plošče, osrednja tema koncerta pa je bila zadnja, The Days That Follow. Čeprav je do popolnega razvrata publike manjkalo zgolj nekaj promilov maliganov v krvi obiskovalcev, se je jasno videlo, da so Multiball domač band in da so vešči komuniciranja s publiko, saj so le-ti pojedli bolj ali manj vse, kar jim je serviral oz. od njih zahteval frontman Videc. Glasbeno so se sicer sprehodili čez vse tri albume, kot rečeno s poudarkom na zadnjem, a zato vseeno niso manjkali starejši hitiči kot je npr. »Friday Night Anthem«. Uo-ooo-ooo-o je pritegovala cela dvorana, »Friday night we’re having fun…«. Seveda v prvih vrstah ni manjkal pravi pogo, zadnja polovica dvorane pa se je tudi pozibavala in prestopala. Če je dozorelost očitna na odru, je vsekakor treba pripomniti tudi to, da so Multiball zrelejši tudi kar se tiče besedil. Ta so še vedno osebnoizpovedna, a zdaj jih pišejo odrasli fantje, ki so videli in okusili svet, in ne mladi mulci s celjskih ulic. Zahtevani bis so končali s »Flashing Lights« in nas pustili v nestrpnem pričakovanju Elvis Jackson.

Primorci, okrepljeni s štajersko ritem mašino, so začeli udarno, punkersko in si regejaški oddih privoščili šele po parih komadih. Ko igrajo hitro, igrajo kot vsak spodoben band, brez presežkov, ko pa stopijo z gasa, so najmočnejši in šele takrat pride Budin vokal resnično do izraza. A žal je teh nagajivih, poskočnih in razigranih pesmi v novem repertoarju bolj malo. Opustili so trobento, kitaristu pa končno dovolili, da izživi vse svoje zatrte metalske ambicije. Vidi se jim, da so profiji in Buda je en najboljših frontmanov nasploh. Sproščena komunikacija in odličen glas, pa tudi rokometno prevračanje kozolcev in pa obvezna stoja na glavi, so več kot lahko človek upravičeno pričakuje. Ostali so bolj ali manj statisti. Odigrali so večino Against The Gravity, repertoar pa začinili s starimi hiti ala »Hawaiian Club«, »Market Sweets« in »Johnny«. En bolj simpatičnih momentov je bil, ko je publika Elvisom odpela »Smoke The Herb«. Elvis Jackson so samo še enkrat potrdili, da so fenomenalen bend, ki zna zabavati in uživa v nastopih ter v svojem delu. In njihovi feni znajo to ceniti, saj imajo razprodane bolj ali manj vse koncerte.

Odlično oceno si zaslužijo vsi nastopajoči, predvsem pa organizatorji, ki skušajo avstrijski model prenesti v naše kraje. Če bodo delali kontinuirano jim bo zagotovo uspelo, saj so se resnično potrudili. Zato bi pohvalil tudi najeto ozvočenje, ki je bilo zares dobro, čeprav je na trenutke glasnost nadomeščala kakovost. Pravzaprav so bili edini minus večera malce stupidni redarji, ki so najbrž prvič videli pogo in niso vedeli kako reagirati. Tako si je nek fant med plesom zvil nogo in padel, redar pa ga je začepatil za vrat in ga surovo odvlekel ven iz dvorane. Ampak to je pa že druga zgodba…

Nežni Dalibor, Repetitor @ Menza pri koritu, Ljubljana, 26.3.2009

Najprej bi par besed namenil organizatorju sinočnjega koncerta (pa tudi kakšnemu drugemu, ki bi morebiti zašel na tole stran). Torej, dragi organizator koncerta: zakaj misliš, da na zadeve, ki jih s takšno skrbnostjo prirejaš, prihajajo samo študenjte in v-Ljubljani-živeči? Mar resno misliš da zaposlenim osebkom s službo crknejo tudi vse želje po obiskovanju koncertov? Nekateri, ki imajo drug dan obveznosti, se na kakšen koncert pripeljejo/mo tudi iz province in se moramo tja po končani prireditvi tudi vrniti. Verjamem, dragi organizator, da razumeš tegobe provincialca, ki mora naslednji dan v službo, a bi si še vseeno rad ogledal kakšno zadevo, ki jo prirejaš. zakaj potem med tednom najaviš koncert za ob 22.00 in ga začneš ob 23.00, ko bi ga pravzaprav že moralo biti konec?! Sklepam, da je tvoja logika, da pač čakaš še na tistih deset, ki bi plačali vstopnino, pa jih ob desetih ni. Zato vlečeš in vlečeš s pričetkom koncerta. A kako ne razumeš, da bi na tvoje koncerte prihajalo več ljudi, če bi se držal urnika in koncerte med tednom zaključeval ob normalni uri?! Povej, dragi organizator koncerta, kako sem lahko s koncerta na Dunaju prej doma, kot pa s koncerta, ki ga ti prirejaš v Ljubljani?! Hvala za trud in vnemo, manjka še samo kanček poguma in potem tudi obiskovalcev ne bo treba čakati…

Kot se da razbrati iz morda malce patetičnega uvoda, so Nežni Dalibor z nastopom začeli ob 23.00. Bend krasi nežna, zasanjana melodika ala Darkwood Dub iz  “Elektro Pionir” obdobja in pa glasni kitarski izbruhi podloženi z mehkim basom in ostrim ritmom. Čeprav je bilo ozvočenje ritem skecije porazno in so je kotel slišal kot prazen kanister, bas kitara pa čisto preglasna in zadamfana, se je iz vsega skupaj le dalo izluščiti kitarsko melodiko Dragana Novkoviča. Odigrali so celo ploščo “Sredstva I Veštine”, ki so jo po 15. letih igranja šele lani izdali za založbo “Odličan Hrčak”. Tudi vrstni red je bil podoben plošči, publika pa je veselo pritegovala refrenom, najbolj med “Metronom”, “Ti Si Sam” in pa “Plutaju Svesti”. Za bis s strani puiblike ni bilo energije, zato Nežni dalibor nastop sklenejo po dobrih 45. minutah.

Sam sem pred nastopom stavil na beograjsko trojico Repetitor, ki me/nas ni pustila lačne. Na zahtevo publike so dvakrat servirali repete, drugega celo po 5-minutnem skandiranju. Na oder so prišli vidno ganjeni in z opravičilom, da nimajo več kaj igrati, saj so zaigrali vse kar znajo. Pa so eno še ponovili, a to ni nikogar motilo. Repetitor je namreč bend, ki ti v trenutku zleze v srce. Energija s katero nastopajo na odru se preslika tudi na občinstvo in zares jih je užitek gledati. Dekleti (boben, bas) in fant (kitara) vidno uživajo ob igranju, skačejo po odru in delujejo nadvse iskreno. S svojim precej minimalističnim post punkovskim pristopom ustvarjajo nalezljive melodije in linije, hkrati pa so zmožni ustvariti najtrši, nojzerski zvočni zid, ki ruši vse pred sabo. Besedila si hitro zapomneš in z lahkoto pritegneš, so precej osebnoizpovedna, vsa pa imajo vsaj en punch line, ki zadene bistvo. Zagotovo en boljših koncertov, tudi zvok je bil dober in Repetitor so dokazali zakaj so bili ultimativni zmagovalci na Art & Music festivalu.

Repetitor so definitivno rešili cel večer, tako da je šla zamuda z začetkom in slabši zvok Nežnega Daliborja takoj v pozabo. Ker nastopa Repetitorjev nisem posnel, prilagam genialen videospot za “Opet Jak”…

New Wave Syria, We Can’t Sleep At Night @ Prostor, Šentjur, 20.3.2009

Kljub tremi na začetku ter bolj klavrnem uvodu, se je nastop elektro dvojca New Wave Syria na koncu razvil v prav pošteno zabavo s poplesavanjem vseh prisotnih. Začetni skladbi tega res nista napovedovali, saj je dvojec bolj sramežljivo vijačil in precej nespretno in predolgo pretikal kablovje, melodika pa tudi ni bila nič posebnega. Že s tretjim komadom, »Let It Out«, pa sta se razživela in servirala odličen IDM, začinjen celo z vokalom nežnejšega dela dvojca. Nadaljevalo se je v plesnem smislu, tempo se je iz pesmi v pesem višal, pa tudi Sirijca sta vse bolj smelo vijačila in vešče uporabljala tudi post-rockovske in noiserke prijeme, slednje sploh na koncu, ko sta vsak komad, ki sta ga gradila, na koncu razsula v prafaktorje. Mislim, da sta odigrala celo ploščo Hello, Yes. Morda jima manjka malce Kleemarjeve duhovitosti in kanček Aphex Twinovske smelosti, a občutek po (žal) kratkem nastopu, je vseeno pozitiven in to kljub temu, da je dvojec zbrani publiki odrekel zahtevani bis.

We Can’t Sleep At Night sem nazadnje gledal, ko so odprli za Islands v SubSub-u. Po slišanem se mi zdi, da Trboveljčani bolje funkcionirajo v manjšem klubu in na klubskem ozvočenju. Fantje kot rečeno prihajajo iz Zasavja, a v njihovi glasbi ni prav ničesar, kar bi jih tako ali drugače povezalo z rudarskim mestom. Pregovorna lokalna trdobučnost in delavska zdravorazumskost se kažeta v družbenokritičnih besedilih, ki jih bolj ali manj podaja kitarist, glasba pa je čisto »ameriška«. Trio brezkompromisno drvi skozi post punk, garažni r’n'r, do nekakšnih progresivnih menjav ritmov, melodiko pa nemalokrat začini tudi mini sintič. Fantje na odru delujejo precej samozavestno in sproščeno, dosledni so tudi pri »božični« osvetlitvi in so vešči instrumentov. Kljub vsemu še vedno menim, da jim pogosto menjavanje ritma v pesmih ne gre ravno v prid, saj je poslušalec po daljšem nastopu precej zbegan in težko sledi bendu, čigar nastop zna biti tudi precej kaotičen, sploh ko na oder pokličejo obiskovalce in jih povabijo da tolčejo po bobnih. Tako je bil v Šentjurju zadnji komad totalni razčefuk, saj je kitarist vrgel kitaro s sebe, basist se je izživljal na svojem instrumentu in ko je bobnar med obiskovalce prinesel še kotel, je vse skupaj preraslo v totalno kakofonijo. Všečen zaključek nastopa.

Še vedno se nisem odločil, če so mi WCSAN všeč ali ne in to mencanje traja že kar nekaj let, natančneje od nastopa v KUD FP v sklopu Maratona RŠ, ko sem jih videl prvič. So mi pa všeč njihovi suvereni nastopi, ki bi bili morda še boljši, če bi jih skrajšali za vsaj 3 pesmi. Da se dokončno odločim »za« ali »proti«, bom počakal na izid druge plošče, ki naj bi luč dneva ugledala enkrat aprila. Tudi tokrat bo piko na i naredil Carl Saff. Do naslednjič torej…

Bi pa pohvalil mlade organizatorje koncerta v Šentjurju, ki jim je celo zadevo uspelo spraviti pod streho do 23.00. Koncert se je začel z zgolj 10-minutno zamudo, kar je toliko kot nič. Lepo je bilo videti tudi prijetno polno dvorano in pohvale pa gredo tudi ozvočevalcu.

Eagles Of Death Metal, Haunts @ Cvetličarna, Ljubljana, 18.3.2009

Ko se v Ljubljani mudijo kalibri kot so Eagles Of Death Metal, si je najbolje vzeti prost večer, se postaviti pred oder in upati na najbolje. Nikjer nisem zasledil, da bodo Američani imeli predskupino, zato so bili angleški Haunts pravo malo presenečenje.

Haunts so fantje iz severnega Londona, so odprli koncert z »London’s Burning« nosilnim komadom njihovega lanskoletnega debitantskega albuma. Skozi cel nastop se slišijo precej nedoločljivo, saj se njihov zvok giblje med indie-new wave-punk-dance-rock-popom in v eni pesmi lahko najprej malce poplesuješ, nato nervozno strižeš z ušesi, lahkotno prezračiš lasišče in razgibaš vrat, narediš par poskokov… Zvočna slika je sicer odlična, pevec ima zanimiv glas, a bend kot celota deluje precej nezainteresirano in preveč heterogeno. Nastop sklenejo po dobre pol ure, brez kakega presežnega momenta, ki bi jih bolje zarezal v kolektivni spomin.

Dvorana se je nato napolnila do zadnjega kotička in na boots electrica et company ni bilo treba prav dolgo čakati. EODM so na oder prišli ob huronskem valu navdušenja in rock’n'roll zabava se je tako tudi uradno začela. Seveda je vse poglede nase vlekel Jesse Hughes, alfa in omega skupine, ki s svojim white trash trailer park redneck imidžem prav izstopa. Brki, mastni, zalizani lasje, rdeč dekoltiran t-shirt - in tip kljub temu zgleda največji jebač na svetu. Tarantino, ali pa še bolje brata Coen, bi morala nujno napisati kakšno vlogo zanj. Da ima tip veliko igralskih sposobnosti dokazuje skozi cel nastop, ko ob igranju poplesuje, miga z boki ala Elvis, se kurči s kitaro ter stalno koketira s publiko - predvsem poljublja roke nežnejšega spola v prvih vrstah. Where’s Jesse, there’s pussy, je pripomnil kolega za menoj, njegovo opazko pa potrjujejo vzhičeni ženski kriki izpod odra.

Tudi ostali člani benda so zanimivi: basist zgleda kot beli Ice-T, za najmanjšimi bobni na svetu je največji človek na svetu (namerno pretiravam), ostareli kitarist pa zgleda kot da je pobegnil iz NoMeansNo. Vsi skupaj na odru delujejo kot leteči cirkus in so precej uigrani, sledijo pa seveda Hughesovim namigom. Sam sem sicer pričakoval malce višji tempo, a EODM igrajo lepo, počasi, nekakšen garažni country rock in se sprehodijo skozi bolj ali manj vse plošče. Tudi vokalno je bilo vse tako kot mora biti, kljub temu, da je Jesseju parkrat pobralo glas, sploh na višjih notah. Ampak to je bilo tako ali tako za pričakovati. Po več kot dobri uri sklenejo nastop, a jih publika pokliče nazaj. Bis se je začel s solo Hughesom in prešel v »Brown Sugar« od Rolling Stonesov, v podaljšku pa so postregli tudi z »Wannabe in L.A.«

Kljub temu, da je nastop Jesseja Hughesa na trenutke over the top, to ne moti. Dejstvo je, da znajo EODM prirediti odlično rock’n'roll zabavo za vse generacije.

Carnaval @ Klub Metulj, Bistrica ob Sotli, 7.3.2009

Tokrat smo se bolj kot bend odpravili preveriti klub v Bistrici ob Sotli, saj Carnaval, kot udeleženci Klubskega maratona Radia Študent izpred dveh let, niso več ravno neznanka. Ker so se iz Bistrice ob Sotli pred leti v glasbeno zgodovino Slovenije vpisali kar štirje ansambli, nas je zanimal matični klub iz katerega je prišel ves ta ustvarjalni naboj. Seveda pa je bil razlog za obisk predvsem koncert Carnaval, stone metal rock zasedbe iz Ljubljane.

Klub kasnemu prihodu v mestece ob hrvaški meji, se koncert še ni začel. Zato je bilo treba do prvih rifov nekako preživeti še dobro uro, kar je ponoči v tako majhnem kraju precej težko, da bi se ob cca. 23.00 koncert le začel. Carnaval so klasično dobri in v tako majhnem placu delujejo surovo, tako da zvočni zid iz feršterkerjev ruši vse pred sabo. Vse pred sabo pomeni tistih 15 obiskovalcev, ki jih je prišlo preverit ljubljanske stonerje, ki zase pravijo da so “izrodki železnice, malomeščanstva, velikih presežkov in malih skrivnosti.” Njihov zvok bi se dalo opredeliti nekje med Kyuss in Melvins, na trenutke pa gruvajo kot kakšen hardrock bend s kakšnega moto zbora. Žal so nastop krojile tehnične težave, ki jim ni in ni hotelo biti konca. Najprej problemi s hi-hat-om, nato še z elektriko oz. varovalko na glavi kitarskega ojačevalca. Da bi nezgodo prekrili, so ostali člani najprej nekaj časa vešče jammali, ko pa so videli, da se težave ne bo odpravilo tako zlahka, so tudi sami obupali. Ker je iskanje varovalke oz. srža problema kar trajalo in trajalo, smo se odločili, da tokrat ne ostanemo do konca in smo klub zapustili ob cca. 23.45 oz. po kakšnih 5-ih slišanih komadih. Dovolj, da lahko rečemo, da so Carnaval dobro uigrana zasedba, ki pa jim vendar še manjka malce kilometrine, ker potem tudi najbrž težav z opremo ne bo več.

Sam klub Metulj se je izkazal za neprijazno institucijo. S tem imam v mislih infrastrukturo, saj je bilo v kleti precej mrzlo, plac je majhen (4 x 4 metre?) in nizek, tako da ni pravega občutka. Ravno tako preseneča, da nikjer (nikjer!) ni bilo niti enega plakata za koncert Carnaval. Tudi v samem klubu ne! Odveč je pisati, da se tako ne dela, predvsem pa to ni fer do skupine, ki pride nastopat. Tudi čas pričetka koncerta je močno odstopal od informacij, ki so jih pošiljali po mejlu, objavili na internetu in dejanskega začetka. Problem manjših klubov je v tem, da se pričetek koncerta vleče in vleče, čaka se na tistih 5, ki naj bi jih še prišlo, da bi zgledalo bolj polno in da bi se še kaj zaslužilo z vstopnino. Lahko razumemo, da ni lahko priti do sredstev, a dve stvari držita kot pribiti: tistih 5 ne bo nikoli prišlo, ne ob 21.00 ne ob 23.00, zato je zaradi njih brezveze vleči z začetkom, druga stvar pa je, da je na vratih treba imeti nekoga, ki dejansko pobira vstopnino, pa četudi je ta simbolična. Naj gre potem to bendu ali pa klubu za kritje osnovnih stroškov. Skrajno neprimerno je, da sredi koncerta nekdo pristopi do tebe in ti reče, da še nisi plačal vstopnine in če bi se lahko zdaj zmenila. Klubi bi nase morali prevzeti breme vzgoje publike, se držati dogovora in s tem tudi ustvariti prijazno okolje za skupine, ki se bodo tako rade vračale v klube s province in poskrbele za kulturno menjavo idej. Sklepna ocena je torej: Carnaval tri do štiri, Metulj ena do dve.