Shyam @ Coffeeshop, Rogaška Slatina, 26.12.2009

V izdihljajih prejšnjega leta so nas s koncertom v zdraviliškem mestu razveselili stari mački Shyam. V ne ravno posrečenem lokalu (postavitev odra nasproti šanka, vmes pa cel čas hodijo natakarji) se je že ob napovedani uri zbralo kar nekaj ljudi. Vendar ne izključno za koncert, ta večer je bil pravzaprav prednovoletni žur in najprej sta v nekakšnem “dnevnem prostoru” goste zabavala dva stand-up komika. Z nekaj posrečenimi šalami sta uspela nasmejati kar številčno (glede na velikost prostora) publiko, ki je sedela tudi po tleh.

Nekaj čez enajsto so na oder v “glavnem prostoru” stopili Miloš in druščina in nas v dobro uro, uro in pol trajajočem koncertu popeljali čez večino svojih skladb z albumov “Željo daleč stran” in “Sonce v senci.”  Fantje so na odru sproščeni in obvladajo svoj posel. Publika ni dajala znakov, da je vajena tovrstnih špilov, nekaj rokerjev je pa le poplesavalo pred odrom, ko jih niso ravno vstran potiskali natakarji, ki so stregli za mizami. In imeli so na kaj migati; čvrst rock, dobra besedila, energična izvedba so bili garancija za dober žur. Daleč v ospredju je bil bas, kar pa presentljivo večino časa ni bilo moteče, morda pri dveh pesmih, ko bi si uho želelo več kitar. Rahlo spremenjeni aranžmaji tu in tam so bili zanimiva popestritev, ni manjkala niti priredba Ordinary World, herojev 80-ih, Duran Duran.

Odličen rockerski večer, ki ga je baje nadaljeval cover-band, ki pa je bil kolateralna škoda za drugo jutro delovnega pisca tega besedila. Kot pravijo Shyam v “Vesoljcu”: To je , to je, to je noro. Js bi to vsak dan.” Čimprej spet!

Niko

Shyam

Repetitor, Stuttgart Online, Obstacle2, Vortex Magnolia @ Metropol, Celje, 19.12.2009

Sobotni večer v celjskem Metropolu smo preživeli ob druženju z dvema slovenskima in dvema srbskima skupinama. Odlično nastavljeno za preverbo kulturne raznolikosti Evrope in Balkana. Kako strežejo rock’n'roll Slovenci in kako Srbi, ki lahko od danes v Evropo potujejo brez vizumov. “Horde čakajo na meji, da ura odbije polnoč,” se je pošalil pevec Repetirojev, večer pa je odprl trboveljski dvojec Vortex Magnolia.

Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta mladca postregla z všečnim nastopom. Čeprav so mi misli uhajale k Tweak Bird in Lightning Bolt (oba benda sta dvočlanska) ter primerjavi “masnoće” zvoka, sem se kmalu zalotil, kako poplesujem ob kitari in bobnu. Da brez dodatnih, v njunem primeru nasnetih, zvokov ne gre, je ugotovil tudi Marko in v teh komadih Vortex Magnolia ponudi razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop, sta sklenila po dobre pol ure.

Naslednji so nastopili Obstacle2, celjski indie rockerji, ki so tempo koncerta prestavili v nižjo prestavo in servirali užiten pop rock. Nekje blizu Interpol se vrti njihov zvok. Pri njih me najbolj navdušuje senzibilnost s katero podajajo svojo glasbo. Čeprav jim včasih ponagaja ritem sekcija, so vsekakor bend, na katere je v bodoče potrebno računati. Bi jih sicer izbrali za predvozače Jersey?!

Srbski paket je odprl dvojec Stuttgart Online, ki pa za moje pojme ni postregel z nobenim presežkom. Ker se je primerjava ponujala kar sama, bi rekel, da sta bila Vortex Magnolia vsekakor bolj zanimiva (kljub pevčevem (pre)značilnem glasu) in raznovrstna. Garažni rock’n'roll, ki obljubljeno Radost Svakom Domaćinstvu prinaša le na trenutke.

Morda je za slabšo oceno nastopa Stuttgart Online krivo tudi pomanjkanje koncentracije, saj je ob štirih bendih težko ostati zbran skozi vse nastope. Tako sem bil že pred nastopom Repetitorjev dodobra utrujen in (pre)poln vtisov. A ko sta dekleti in fant udarili po instrumentih, je bila utrujenost v hipu pozabljena. Repetitor so razmigali celotno dvorano, v Metropolu se je (pomoje prvič) zgodil tudi pogo, ki pa so ga starejši obiskovalci kmalu nevtralizirali, haha… Manjše napake v igranju Repetitor prikrijejo s svojo neposredno surovostjo in iskrenostjo ter z lahkoto upravičijo hype okoli njih. Repetitor so tisto, kar smo tako dolgo čakali iz Srbije; mladci, ki razmišljajo, igrajo prvinski rock’n'roll in se ob tem zabavajo.

Čeprav sem na začetku malce dvomil, da lahko Repetitor ponovijo marčevski nastop v Ljubljani, sem domov odhajal pomirjen, da niso izgubili na ostrini, ter zadovoljen s slišanim.

Tweak Bird, Carnaval @ Menza pri koritu, Ljubljana, 2.12.2009

Menza pri koritu, še bolj pa Buba letos razvajata kot še nikoli. Tokrat smo bili priča nastopu domačih stonerjev Carnaval, ki so predstavljali svojo debitantsko ploščo (z neposrečeno naslovnico in naslovom) 2. Večina pa nas je na Metelkovo vendarle prišla zaradi ameriškega dvojca Tweak Bird.

Carnaval so začeli z 20-minutno zamudo in se, sicer precej statični, kar dobro znašli na odru. Za razliko od nastopa v Bistrici, je tokratni nastop minil brez tehničnih motenj in s kopico duhovitih domislic, predvsem s strani kitarista Kozla. Carnaval se najbolje slišijo, ko so bolj metalski, tistih nekaj bolj rockerskih komadov, pa bi bilo morda bolje preurediti, da bi zveneli bolj mastno, jih naphati s stonerskim gruvom, saj zvenijo preveč, khm, motoristično in poceni. Dober zvok, zanimiv vokal in všečne kompozicije so zagotovilo za odlično koncertno izkušnjo tudi v bodoče, če bodo Carnaval znali popraviti še eno zadevo: odločno predolg nastop. Dva, trije komadi manj in bomo vsi zadovoljni! Da ne bo vse skupaj zvenelo kot nerganje večnega nezadovoljneža: Carnaval se razvijajo v pravi koncertni ansambel in z užitkom bi jih šel še kdaj poslušat.

Ko sta na oder prišla brata Tweak Bird, me je ob prvem komadu močno skrbelo zaradi zvoka, saj so bobni požrli celo kitaro, a ga je tonski tehnik že med drugo pesmijo ujel in uredil. Nato me je presenetilo to, kar me je že ob gostovanju Lightning Bolt: kako lahko ima dvojec bolj poln in masten zvok kot marsikateri domač ansambel s celotnim instumentarijem?! Tweak Bird resnično obvladata, predvsem bobnar je neznansko močan in kar vleče poglede nase. zato si najbrž kitarist na glavo povezne ogromno indijansko perjanico, da še on faše par minut pozornosti. Šalo na stran. Tweak Bird sta me navdušila z odličnim nastopom (v nekaj komadih jima je pomagal tudi saksofonist, ki se je sicer dolgočasil in kadil fajfo za ogromnim gongom, ki je stal poleg bobnarja) in polnim zvokom, predvsem pa z dovršeno interpretacijo. Stiliziran, visok vokal je odličen kontrapunkt težkim, a gruvaškim kitarskim riffom in kot je ugotovil kolega, sta Tweak Bird v osnovi pop bend. Kar je seveda kompliment. Ne vem, kdaj sem na Metelkovi nazadnje toliko poplesaval. Nedvomno sodi njun nastop med moje Top 3 letos. Komaj čakam nove Bubine koncerte, ki zadnje čase bolj ali manj edina skrbi, da lahko pri nas gledamo aktualne indie bende.

foto: Tomi

Nikki Louder, Nerd Smile, Strings @ Metropol, Celje, 27.11.2009

Petkov večer v celjskem Metropolu je obljubljal prijetno druženje z dvema skupinama iz sosednje Hrvaške ter slovenskimi Nikki Louder. Vsaj tretjina obeta se je izpolnila, saj skupini Nerd Smile in Strings nista navdušili maloštevilčne publike v sicer majhni dvoranici. They couldn’t deliver. Pri Strings sem v dvorani še zdržal do četrtega komada, ki je žal zvenel isto kot poprejšnji trije, zato sem se šel družit pred lokal, tako kot tudi večina obiskovalcev.

Le-ti so se ob nastopu Nikki Louder le mobilizirali v malo večjem številu, a o presežnikih žal tokrat ni mogoče govoriti. Pravzaprav je žalostno, ko v dvorani igra skupina, ljudje pa se zadržujejo pred objektom, kjer se dogaja. Tough crowd.

Nikki Louder so predstavljali svoj prvenec Alain I’m Sorry, ki so ga izdali pri novopečeni založbi Radia Študent, a še vedno pod okriljem matične Cheap Tunes. Nikki Louder so odličen live band, vešč instrumentov in igranja. Osebno so mi bolj všeč komadi, v katere je vključen tudi sintetizator, a tudi tisti malo bolj trdi so dobri. Motilo me je, da me je pevčev glas preveč spominjal na Janisovega iz Manul oz. Kweefpossum in se kar nisem mogel vživeti. Zvok je bil odličen, pa vendar bi morda organizator lahko razmislil o tem, da bi v tako majhnem prostoru bilo dovolj ozvočiti zgolj bas boben in vokal, saj je bilo tako, ko je bilo ozvočeno vse, na trenutke čisto preglasno. Plus tudi za pogum, da so plato izdali na vinilu in CD-ju, ki ju prodajajo skupaj. Je pa doma vendarle sledilo kar precejšnje razočaranje, saj zvok na plošči ne dosega niti 30% živega zvoka. Moti me tudi, khm, katastrofalna izgovarjava angleščine, ki je v živo zaradi vseh mogočih distorzij pač ni mogoče zaznati.

All in all, lepa koncertna izkušnja, tudi zaradi obeh predvozačev, ki pa so tokrat žal bili brca v temo. Kljub vsemu plus organizatorju za trud.

foto: Tomi

Isis, Dälek, Transitional @ Kino Šiška, Ljubljana, 17.11.2009

Tretjič na Isis in Dälek, prvič na Transitional in prvič v Kinu Šiška. Vtisi so mešani glede vsega omenjenega. V Center urbane kulture smo prišli ravno, ko je na oder stopil drone dvojec Transitional. Počasno kitarsko mletje podkrepljeno s precej dolgočasno in neizvirno matrico je bil sicer prijeten uvod v dogajanje. Navdušil me je predvsem robotski vokal in prav škoda je, da ga nista uporabljala v večih kompozicijah. Sicer se Transitional slišita kot glasba post-apokalipse. Kot zvočna podlaga mehanizaciji, ki se je po kratki, a rušilni vojni končno losala svojih človeških gospodarjev. Kratek, a lušten nastop, pa vendarle rahlo dolgočasno. Taka hvaležna predskupina.

Kmalu oder, po novem duo, zasedeta alter reperja Dälek, ki ponovno izvedeta korekten nastop, ki pa ni mogel miniti brez “Wassup muthafuckin’ Lubliana!” Pa “muthafucka” to in “muthafucka” ono… Tu sta me izgubila, zato sem si njun nastop ogledal na platnu nad šankom pred t.i. Katedralo. Ne maram te vrste nastopaštva. Zanimivo je, da tega na vseh prejšnjih nastopih nista počela.

Ob napovedani uri so na oder stopili tudi nosilci večera, Isis. Tokratni nastop me je pustil hladnega. Zvok je, tam kjer sem stal, štimal v nulo, a nove pesmi enostavno ne naredijo klika. Enostavno ne funkcionirajo. Da si ne izmišljam je dokaz precej ravnodušna publika, ki je sicer napolnila celo dvorano. Tu pa tam se je kdo prestopal, sicer pa statično mrtvilo pod odrom… Publiko so ogreli starejši komadi, novi pa očitno ne dopuščajo čustvenega angažmaja. Bi s je sicer potem odtehtal ves odhod na koncert v Ljubljano, saj so Isis dokazali, da še vedno znajo ustvarjati neprebojen zvočni zid prežet z dolgimi, psihadeličnimi pasažami. Oceanic je očitno še vedno najbolj priljubljen album, Isis pa bodo v prihodnje morali najti boljšo formulo za vzdrževanje obiska na njihovih koncertih. Sam jim zamerim tudi popolni manjko komunikacije s publike. Razen “Thank you”, ni bilo izrečene niti besedice, menim da bi se lahko potrudili vsaj s floskulami “najboljša publika” in “najlepše mesto”, pa čeprav bi se ob tem publika cinično nasmihala.

Kino Šiška pa… Kaj pa vem. Ko sem prišel v nadstropje, mi je vrata od dvorane odprla uslužbenka. Večkrat. Em, prišel sem na rock’n'roll koncert, zdaj mi pa vrata odpira neka hostesa?! Wtf?! Se bom odločil po večih obiskih…

Cripple And Casino, In-Sane, Analena @ Menza pri koritu, Ljubljana, 7.11.2009

Leto je naokoli in založbica MoonLee ponovno praznuje rojstni dan. Letos z zagrebškimi Cripple And Casino, radgonskimi In-Sane ter hišno Analeno. Prireditev se je začela ob napovedani uri s hrvaškimi Cripple And Casino, melodičnimi hardkoraši z žensko vokalistko. Petra je tudi osrednja oseba benda, saj edina komunicira s publiko, verbalno in neverbalno. Ostali člani benda so namreč precej statične kulise, pomaknjeni nekje na skrajni rob obdra. S tem dajejo veliko prostora svoji liderki, ki pa ga še ne obvlada najbolje. Cripple And Casino sicer odlikuje ojačana bas linija, ki me spominja na najboljše čase Shellac. So ravno prav zateženi in dovolj melodično razigrani, da se jih ne naveličaš. Čeprav sem imel občutek, da bo vokalistki zmanjkalo glasu, se je izkazala kot solidna interpretatorka, najbolj pa je blestela med “Do My Job Right”. Prijeten uvod v večer, ki ga bodo sklenili Analena, Cripple And Casino pa v tem smislu delujejo kot mlajša sestra hišnega MoonLee benda.

Ker naši konjenici ne ustreza melodični punk core, pa tudi zavoljo potrebe po prehranjevanju, smo preskočili domače In-Sane. Po pričevanju prisotnih korekten špil, kaj drugega pa od benda s tako kilometrino itak ni pričakovati.

Analena so imeli dvojni razlog za veselje. Rojstni dan matične založbe in pa, morda pomembneje, izid novega albuma Incostatinopolis. Za Analeno so turbulentni meseci, polni negotovosti in spraševanj o smislu nadaljevanja zgodbe z Analeno, po tem ko jih je zapustil basist. Veseli me, da so se ujeli in basista (v tem primeru basistko) našli v lastnih vrstah. Ana se je na instrumentu kar udomačila in ga obvlada veliko bolje, kot npr. pred dvema letoma. Logično. Negotovost so izkoristili sebi v prid in jo pretočili v glasbeni izraz ter besedila, kjer se to morda odraža še močneje. Še vedno angažirani, še vedno zasanjani in še vedno upajoči na boljši svet, ostajajo Analena eden užitnejših in iskrenejših bendov na sceni. Kako lepo je gledati Mirkiča, ki že sredi prvega komada pade v trans in nori po prostoru odmerjenem s štirimi koraki naprej-nazaj ter levo-desno. Pa Ano, ki še vedno z nasmehom na obrazu odpoje tudi najzahtevnejše dele pesmi. Analena se na odru spremeni v princesko, ki ima pod njim kopico princev-oboževalcev, flirtanje med njima pa traja dolga leta. Analena pač z nobenim nastopom ne razočarajo. Super večer.

foto: Tomi

God Damn It Boys, Slovinjen @ Mladinski Center, Trbovlje, 30.10.2009

Zadnji petek v oktobru sta v trboveljskem mladinskem centru za živo glasbo skrbela dva celjska benda. Punk rockerji Slovinjen očitno s kilometrino pridobivajo na kvaliteti koncertov.  Navdušili so skupino lokalnih alternativcev ter kar lepo število  fenov iz Celja. Majhna dvorana sicer ne nudi pogojev za masovni obisk, je pa vzdušje v njej prijetno in domače. Akterjem na odru se je nekajkrat na vokalu  pridružil lokalni nadobudnež, ki je bil dobro sprejet tudi pri bendu. Zadeva ni izpadla težaška, amak spontana in simpatična. Slovinjen so korektno odigrali svoj repertoar in pustili dober vtis.

God Damn It Boys so zadnji trenutek vskočili namesto meni neznanega benda, zato morda kratek, le dobre pol ure trajajoč koncert. Publike je bilo manj kot pri sokrajanih, je pa bilo pred odrom kar zavidanja vredno število celjskih fenov. Oba benda imata očitno zvesto publiko, ki se ji ni težko odpeljati na koncert iz kotline. Pohvalno in zasluženo. Svoj repertoar so odigrali rutinirano in začuda ( glede na prejšnje izkušnje ) skoraj brez besedičenja med komadi (morebiti je zato koncert minil tako hitro). Fantje obvladajo svojo glasbo in jo podajajo z lahkoto, ki obiskovalca ne more pustiti hladnega. Kratko, a sladko. Dobrodošel pobeg iz mesta.

Niko

Shyam @ Metropol, Celje, 31.10.2009

Na Halloween so nas v Metropolu v okviru »This Fire« večerov razveselili rockerji Shyam. Z nastopom so navdušili prijetno popolnjeno prizorišče in nas popeljali skozi oba albuma, »Željo daleč stran« in »Sonce v senci.«  Čvrst zvok, spevni komadi in suveren nastop so bili garancija za enega boljših letošnjih koncertov. Po pričakovanjih je največ odziva med publiko izzval »Željo daleč stran«, njihov prvi »hit« z istoimenskega albuma iz leta 2000. Ob izidu tega albuma so veljali za veliki up slovenske rock scene in človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal zakaj jim večji preboj ni uspel, saj sta oba albuma res na nivoju, v živo pa so dokazali, da z lahkoto odčitajo lekcijo marsikateri »zvezdi« na sceni. Kdo ve, mogoče pa pride tudi to. Materiala je dovolj, upamo lahko, da tudi volje. Kot rečeno, eno boljših koncertnih doživetij letos. Z veseljem še kdaj.

Niko

Sunset Rubdown, The Lift @ Menza pri koritu, Ljubljana, 25.9.2009

Kaj napisati o skupini za čigar ljubljanski nastop si je vstopnico rezerviral romunski fen in jo tudi dvignil?! Po koncertu, ob dveh zjutraj je imel vlak nazaj na rodno grudo… In kaj napisati o bendu, ki je očitno prerasel okvirje t.i. stranskega projekta in postal pomembnejši od matične skupine? Ustanovitelj Sunset Rubdown je namreč Spencer Krug, ki tipke drgne pri Wolf Parade. Krug je v Ljubljani sicer že gostoval s skupino Destroyer, s Sunset Rubdown pa je tokrat predstavljal letošnjo ploščo Dragonslayer.

Koncert se je sicer začel s Krčani The Lift, ki so se izkazali za odlično izbiro. Odkar so med svoje vrste sprejeli saksofonista, je njihova glasba dobila svežino, širino in lasten pečat. Razgibana ritem sekcija me je na trenutke spomnila na najboljše čase 2227, vse ostalo pa se izmika primerjavam, kar je velik plus! Na živce mi gredo namreč bendi, ki do onemoglosti preigravajo Pearl Jam klišeje. Viden je močan napredek od leta 2005, ko so se pridružili karavani Radia Študent v takratnem Klubkem maratonu in nedvomno postajajo The Lift en bolj kakovostnih slovenskih bendov. Res pa je, da bi bilo za kakšen večji čustveni angažma s strani poslušalcev veliko bolje, če bi svoja čustva izpovedovali v slovenščini.

Sunset Rubdown so nastopili točno ob napovedani uri, za kar ima najbrž največ zaslug BuBa, ki se zaenkrat bolj ali manj edina od koncertnih organizatorjev drži urnika. Pohvale vredno! Začelo se je z nekaj komadi z Dragonslayer in že takoj na začetku je navdušila Krugova lahkotnost, saj s svojim močnim in značilnim glasom brez kakršnegakoli napora napolni celo dvorano. Svoj glas dopolnjuje z na trenutke izvenzemeljskimi melodaijami na klaviaturah, medtem ko ostali člani benda sledijo njegovemu zgledu. Kitarist, babist in bobnar se nenehno menjujejo na svojih instrumentih, medtem ko se Camilla vestno predaja svojim “igračkam”, kot se je med nastopom izrazil Spencer. Kljub temu, da so na začetku delovali utrujeno, jih je veselo ter domače vzdušje Menze kmalu dvignilo in tako so publiko nagradili z energičnim nastopom, sam pa sem razmišljal, kako fino bi na kakšen slovenskem odru bilo videti Arcade Fire. Do trenutka, ko so zaigrali mojega favorita “Idiot heart”, je bilo vzdušje v dvorani že res prešerno in poplesavala je cela dvorana. Zaradi iskrenega nastopa Sunset Rubdown je publika pojedla tudi takšne klišeje kot so “najboljša publika” in “lepo mesto” ter par slovenskih fraz. Nemoteče, celo prikupno, tudi za mnoge cinike pod odrom. Ura in pol je hitro minila, nastop pa so sklenili po bisu in skoraj uri in tričetrt igranja.

Sunset Rubdown

Priča smo bili odličnemu indie art rock nastopu aktualnega benda. Želel bi si še več takših koncertov, ne pa da so slovenski odri samo poligon za odslužene, nekatualne ali pa re-union bende.

Behgrang Baghayee @ MCC Port, Celje, 22.9.2009

Nastop Iranskega glasbenika v portu celjskega mladinskega centra je bilo nekoliko drugačno glasbeno doživetje kot smo ga v večini vajeni v MCC-ju. Za začetek nam je po »akademskih 40« moderator, prijatelj glasbenika, povedal, da je v Iranu za glasbenike ta dan žalovanje, saj je umrl veliki mojster iranske tradicionalne glasbe. Nato smo bili deležni nekoliko drugačne minute tišine, v spomin na preminulega (katerega imena si na žalost nisem zapomnil) so spustili eno njegovih skladb, nato pa se je začel koncert.

Mojster Behgrang, sicer tudi profesor glasbe v Teheranu, nam je zaigral na tradicionalni iranski instrument taar. Brenkalo na šest strun, ki so napete čez kožo. Kot smo bili podučeni, »taar« lahko pomeni bodisi struna ali pa žalost, otožnost. Se pravi instrument na katerega se igrajo žalostinke. Zelo zanimiv zvok in še bolj zanimiv način igranja. V glasbi z območja Perzije se tudi poltoni delijo še na pol, kar na trenutke deluje sicer rahlo kaotično in morda tudi težko poslušljivo a hkrati všečno. Kakorkoli, mojster nam je v prvem delu postregel z dobre pol ure neprekinjenega igranja kar je bil za nepripravljena ušesa  sicer skromnega občinstva kar mali šok. Glasba sama je šla od zelo počasnih uvodov do virtuoznih bravur in spet nazaj. V odmoru nam je moderator še nekoliko bolj podrobno predstavil sam inštrument, nato je sledil drugi, dobrih 40 minut trajajoči del. Na trenutke je bilo težko slediti, glasba resnično zahteva pozornost in zbranost, a občinstvo je zdržalo in nagradilo nastopajočega z zasluženim aplavzom. Koncert za dušo in radovedneže. Z veseljem še kdaj.

Behgrang Baghayee

MCC port se je pokazal za kar prijetno lokacijo za takšne manjše nastope, absolutno pa med nastopom ne bi smeli streči toplih napitkov, saj zvok mašine za kavo in vročo vodo za čaj ni ravno v pomoč nastopajočemu. Nekoliko moteče so delovali tudi avtomobili, ki so vozili mimo, kar pa se da enostavno rešiti z zaprtjem vrat. Zgolj manjše stvari, ki pa lahko bistveno pripomorejo k boljšemu vzdušju na dogodku.

tekst & foto: Niko