Behgrang Baghayee @ MCC Port, Celje, 22.9.2009
Nastop Iranskega glasbenika v portu celjskega mladinskega centra je bilo nekoliko drugačno glasbeno doživetje kot smo ga v večini vajeni v MCC-ju. Za začetek nam je po »akademskih 40« moderator, prijatelj glasbenika, povedal, da je v Iranu za glasbenike ta dan žalovanje, saj je umrl veliki mojster iranske tradicionalne glasbe. Nato smo bili deležni nekoliko drugačne minute tišine, v spomin na preminulega (katerega imena si na žalost nisem zapomnil) so spustili eno njegovih skladb, nato pa se je začel koncert.
Mojster Behgrang, sicer tudi profesor glasbe v Teheranu, nam je zaigral na tradicionalni iranski instrument taar. Brenkalo na šest strun, ki so napete čez kožo. Kot smo bili podučeni, »taar« lahko pomeni bodisi struna ali pa žalost, otožnost. Se pravi instrument na katerega se igrajo žalostinke. Zelo zanimiv zvok in še bolj zanimiv način igranja. V glasbi z območja Perzije se tudi poltoni delijo še na pol, kar na trenutke deluje sicer rahlo kaotično in morda tudi težko poslušljivo a hkrati všečno. Kakorkoli, mojster nam je v prvem delu postregel z dobre pol ure neprekinjenega igranja kar je bil za nepripravljena ušesa sicer skromnega občinstva kar mali šok. Glasba sama je šla od zelo počasnih uvodov do virtuoznih bravur in spet nazaj. V odmoru nam je moderator še nekoliko bolj podrobno predstavil sam inštrument, nato je sledil drugi, dobrih 40 minut trajajoči del. Na trenutke je bilo težko slediti, glasba resnično zahteva pozornost in zbranost, a občinstvo je zdržalo in nagradilo nastopajočega z zasluženim aplavzom. Koncert za dušo in radovedneže. Z veseljem še kdaj.
MCC port se je pokazal za kar prijetno lokacijo za takšne manjše nastope, absolutno pa med nastopom ne bi smeli streči toplih napitkov, saj zvok mašine za kavo in vročo vodo za čaj ni ravno v pomoč nastopajočemu. Nekoliko moteče so delovali tudi avtomobili, ki so vozili mimo, kar pa se da enostavno rešiti z zaprtjem vrat. Zgolj manjše stvari, ki pa lahko bistveno pripomorejo k boljšemu vzdušju na dogodku.
tekst & foto: Niko



