Stinking Lizaveta, End Of Level Boss, The Equasion @ Mikk, Murska Sobota, 3.4.2009
Dan po ljubljanskem nastopu so Američani Stinking Lizaveta in Angleži End Of Level Boss nastopili tudi v Murski Soboti, kjer so jim oder ogreli domači The Equasion.
Prekmurski The Equasion so tehničarji, nadrkani instrumentalisti, ki se ne držijo določenega žanrskega okvira, temveč se gibljejo med bolj ali manj vsemi zvrstmi metala, od progresive do trasha, blacka, heavy in power metala. Takšna enačba na koncu prinese za vsakega metalca nekaj. Tehnično izredno dobro odigrano, a sem vseeno pogrešal malce več duše.
End Of Level Boss so na prvi mednarodni turneji, sestavljajo pa jo trije Angleži in škotski bobnar. Na trenutke so me spomnili na stare dobre Cathedral iz obdobja Carnival Bizarre, saj so nagnjeni h gruvaškem riffanju podloženem z braveheart udrihanjem po svinjskih kožicah. Imajo tisti angleški zvok kitare, bobnar je močan in točen, zanimivo pa je opazovati tudi basistko, ko bosa skače po odru. Nasploh so se EOLB v MS počutili dobro, saj je med »Words Have No Meaning« kitarist teatralično skočil med publiko, se nakurčil s kitaro in soliral pred prvo vrsto… Nekateri komadi so raztegnjeni na kar dolgo minutažo v kateri lahko slišimo vse: ambientalne dele, ki jim sledi psihadelični moment, ki se nato razvije v težkometalske rife. Na koncu je kitaristu med publiko sledila še basistka, ki pa je imela bolj agresiven pristop, saj se je zaganjala in zaletavala v publiko vse tja do tretje vrste, zraven pa zgibala grimase trpljenja in jeze. Čisto odvečna drama, na korektno odigranem špilu.
Poslednji nastop je bil rezerviran za najbolj izkušene, ameriško trojico Stinking Lizaveta. Ime so si sposodili pri Dostojevskem, bratoma Papadopolous pa ritem na bobnih drži Cheshire Agusta, ki navdušuje s svojim minimalističnim stilom. Nasploh se SL držijo principa manj je več in tudi med improvizacijo ne pretiravajo. Kako opisati njihov nastop? Trojica je za razliko od predhodnikov instrumente privlekla čisto na rob odra, kar je bend povezalo s publiko, še bolj pa se je ta povezanost čutila, ko je kitarist vrgel svojo kitaro med prvoborce in jim jo tam kar nekaj časa pustil. Ko jo je imel v svojih rokah je bila trojica uigran bend, ki se giblje med psiho-rockom, metalom in jazzerskimi solažami / improvizacijami. Zanimivo je bilo opazovati basista, ki je igral na električen kontrabas. Odigrali so bolj ali manj celo zadnjo ploščo, dokazali pa so tudi, da pa niso zgolj instrumentalna skupina, saj so odigrali in odpeli eno pesem od Hendrixa, kitarist pa se je večkrat drl v magnete na kitari. Publika je bila nad nastopom navdušena, tudi bis ni umanjkal. Zvok je bil odličen, Mikk pa je vsakič ko ga obiščem, bolj prijazna in urejena ustanova.
ps. ljubljanski nastop je dokumentiran tukaj!
