New Wave Syria, We Can’t Sleep At Night @ Prostor, Šentjur, 20.3.2009
Kljub tremi na začetku ter bolj klavrnem uvodu, se je nastop elektro dvojca New Wave Syria na koncu razvil v prav pošteno zabavo s poplesavanjem vseh prisotnih. Začetni skladbi tega res nista napovedovali, saj je dvojec bolj sramežljivo vijačil in precej nespretno in predolgo pretikal kablovje, melodika pa tudi ni bila nič posebnega. Že s tretjim komadom, »Let It Out«, pa sta se razživela in servirala odličen IDM, začinjen celo z vokalom nežnejšega dela dvojca. Nadaljevalo se je v plesnem smislu, tempo se je iz pesmi v pesem višal, pa tudi Sirijca sta vse bolj smelo vijačila in vešče uporabljala tudi post-rockovske in noiserke prijeme, slednje sploh na koncu, ko sta vsak komad, ki sta ga gradila, na koncu razsula v prafaktorje. Mislim, da sta odigrala celo ploščo Hello, Yes. Morda jima manjka malce Kleemarjeve duhovitosti in kanček Aphex Twinovske smelosti, a občutek po (žal) kratkem nastopu, je vseeno pozitiven in to kljub temu, da je dvojec zbrani publiki odrekel zahtevani bis.
We Can’t Sleep At Night sem nazadnje gledal, ko so odprli za Islands v SubSub-u. Po slišanem se mi zdi, da Trboveljčani bolje funkcionirajo v manjšem klubu in na klubskem ozvočenju. Fantje kot rečeno prihajajo iz Zasavja, a v njihovi glasbi ni prav ničesar, kar bi jih tako ali drugače povezalo z rudarskim mestom. Pregovorna lokalna trdobučnost in delavska zdravorazumskost se kažeta v družbenokritičnih besedilih, ki jih bolj ali manj podaja kitarist, glasba pa je čisto »ameriška«. Trio brezkompromisno drvi skozi post punk, garažni r’n'r, do nekakšnih progresivnih menjav ritmov, melodiko pa nemalokrat začini tudi mini sintič. Fantje na odru delujejo precej samozavestno in sproščeno, dosledni so tudi pri »božični« osvetlitvi in so vešči instrumentov. Kljub vsemu še vedno menim, da jim pogosto menjavanje ritma v pesmih ne gre ravno v prid, saj je poslušalec po daljšem nastopu precej zbegan in težko sledi bendu, čigar nastop zna biti tudi precej kaotičen, sploh ko na oder pokličejo obiskovalce in jih povabijo da tolčejo po bobnih. Tako je bil v Šentjurju zadnji komad totalni razčefuk, saj je kitarist vrgel kitaro s sebe, basist se je izživljal na svojem instrumentu in ko je bobnar med obiskovalce prinesel še kotel, je vse skupaj preraslo v totalno kakofonijo. Všečen zaključek nastopa.
Še vedno se nisem odločil, če so mi WCSAN všeč ali ne in to mencanje traja že kar nekaj let, natančneje od nastopa v KUD FP v sklopu Maratona RŠ, ko sem jih videl prvič. So mi pa všeč njihovi suvereni nastopi, ki bi bili morda še boljši, če bi jih skrajšali za vsaj 3 pesmi. Da se dokončno odločim »za« ali »proti«, bom počakal na izid druge plošče, ki naj bi luč dneva ugledala enkrat aprila. Tudi tokrat bo piko na i naredil Carl Saff. Do naslednjič torej…
Bi pa pohvalil mlade organizatorje koncerta v Šentjurju, ki jim je celo zadevo uspelo spraviti pod streho do 23.00. Koncert se je začel z zgolj 10-minutno zamudo, kar je toliko kot nič. Lepo je bilo videti tudi prijetno polno dvorano in pohvale pa gredo tudi ozvočevalcu.
bojzl says:
Z zamudo zvedel za tale portal. tenks za pohvale. Škoda ko je že konec prvega dela ’sezone’ - 1koncert še bo. Nadaljevanje sledi jeseni. Pozdrav Celjski ekipi
April 5th, 2009 at 10:20