Elvis Jackson, Multiball, Guadalajara @ Celjski dom, Celje, 28.3.2009
Če sem pred dnevi bentil čez organizatorje koncerta na Metelkovi, se tokrat klanjam fantom iz Mutliball, ki so odlično speljali sinočnji koncert. Kot je razvidno iz spodnjih posnetkov, jih točen začetek koncerta ni »ugriznil v rit«, kot mnogokrat želijo zamude opravičiti nekateri organizatorji. Tako so Guadalajara začeli ob 20.10, Multiball 21.15, Elvis Jackson pa ob 22.30 - kot najavljeno. Opolnoči je bilo vsega skupaj konec. In to na soboto!
Multiball so v veliki dvorani Celjskega doma že nastopali konec leta 2004, tudi z Elvis Jackson. Če so se takrat skoraj popolnoma zgubili na odru zaradi odmeva dvorane, ki je takrat še relativno neizkušenim fantom onemogočal točno igranje, so tokrat nastopili suvereno in premagali sami sebe. Seveda so med tema dvema koncertoma minila dobra štiri leta v katerih so se Celjani kalili na odrih po skoraj vsej Evropi, za sabo pa imajo tudi že tri plošče, osrednja tema koncerta pa je bila zadnja, The Days That Follow. Čeprav je do popolnega razvrata publike manjkalo zgolj nekaj promilov maliganov v krvi obiskovalcev, se je jasno videlo, da so Multiball domač band in da so vešči komuniciranja s publiko, saj so le-ti pojedli bolj ali manj vse, kar jim je serviral oz. od njih zahteval frontman Videc. Glasbeno so se sicer sprehodili čez vse tri albume, kot rečeno s poudarkom na zadnjem, a zato vseeno niso manjkali starejši hitiči kot je npr. »Friday Night Anthem«. Uo-ooo-ooo-o je pritegovala cela dvorana, »Friday night we’re having fun…«. Seveda v prvih vrstah ni manjkal pravi pogo, zadnja polovica dvorane pa se je tudi pozibavala in prestopala. Če je dozorelost očitna na odru, je vsekakor treba pripomniti tudi to, da so Multiball zrelejši tudi kar se tiče besedil. Ta so še vedno osebnoizpovedna, a zdaj jih pišejo odrasli fantje, ki so videli in okusili svet, in ne mladi mulci s celjskih ulic. Zahtevani bis so končali s »Flashing Lights« in nas pustili v nestrpnem pričakovanju Elvis Jackson.
Primorci, okrepljeni s štajersko ritem mašino, so začeli udarno, punkersko in si regejaški oddih privoščili šele po parih komadih. Ko igrajo hitro, igrajo kot vsak spodoben band, brez presežkov, ko pa stopijo z gasa, so najmočnejši in šele takrat pride Budin vokal resnično do izraza. A žal je teh nagajivih, poskočnih in razigranih pesmi v novem repertoarju bolj malo. Opustili so trobento, kitaristu pa končno dovolili, da izživi vse svoje zatrte metalske ambicije. Vidi se jim, da so profiji in Buda je en najboljših frontmanov nasploh. Sproščena komunikacija in odličen glas, pa tudi rokometno prevračanje kozolcev in pa obvezna stoja na glavi, so več kot lahko človek upravičeno pričakuje. Ostali so bolj ali manj statisti. Odigrali so večino Against The Gravity, repertoar pa začinili s starimi hiti ala »Hawaiian Club«, »Market Sweets« in »Johnny«. En bolj simpatičnih momentov je bil, ko je publika Elvisom odpela »Smoke The Herb«. Elvis Jackson so samo še enkrat potrdili, da so fenomenalen bend, ki zna zabavati in uživa v nastopih ter v svojem delu. In njihovi feni znajo to ceniti, saj imajo razprodane bolj ali manj vse koncerte.
Odlično oceno si zaslužijo vsi nastopajoči, predvsem pa organizatorji, ki skušajo avstrijski model prenesti v naše kraje. Če bodo delali kontinuirano jim bo zagotovo uspelo, saj so se resnično potrudili. Zato bi pohvalil tudi najeto ozvočenje, ki je bilo zares dobro, čeprav je na trenutke glasnost nadomeščala kakovost. Pravzaprav so bili edini minus večera malce stupidni redarji, ki so najbrž prvič videli pogo in niso vedeli kako reagirati. Tako si je nek fant med plesom zvil nogo in padel, redar pa ga je začepatil za vrat in ga surovo odvlekel ven iz dvorane. Ampak to je pa že druga zgodba…
