Eagles Of Death Metal, Haunts @ Cvetličarna, Ljubljana, 18.3.2009
Ko se v Ljubljani mudijo kalibri kot so Eagles Of Death Metal, si je najbolje vzeti prost večer, se postaviti pred oder in upati na najbolje. Nikjer nisem zasledil, da bodo Američani imeli predskupino, zato so bili angleški Haunts pravo malo presenečenje.
Haunts so fantje iz severnega Londona, so odprli koncert z »London’s Burning« nosilnim komadom njihovega lanskoletnega debitantskega albuma. Skozi cel nastop se slišijo precej nedoločljivo, saj se njihov zvok giblje med indie-new wave-punk-dance-rock-popom in v eni pesmi lahko najprej malce poplesuješ, nato nervozno strižeš z ušesi, lahkotno prezračiš lasišče in razgibaš vrat, narediš par poskokov… Zvočna slika je sicer odlična, pevec ima zanimiv glas, a bend kot celota deluje precej nezainteresirano in preveč heterogeno. Nastop sklenejo po dobre pol ure, brez kakega presežnega momenta, ki bi jih bolje zarezal v kolektivni spomin.
Dvorana se je nato napolnila do zadnjega kotička in na boots electrica et company ni bilo treba prav dolgo čakati. EODM so na oder prišli ob huronskem valu navdušenja in rock’n'roll zabava se je tako tudi uradno začela. Seveda je vse poglede nase vlekel Jesse Hughes, alfa in omega skupine, ki s svojim white trash trailer park redneck imidžem prav izstopa. Brki, mastni, zalizani lasje, rdeč dekoltiran t-shirt - in tip kljub temu zgleda največji jebač na svetu. Tarantino, ali pa še bolje brata Coen, bi morala nujno napisati kakšno vlogo zanj. Da ima tip veliko igralskih sposobnosti dokazuje skozi cel nastop, ko ob igranju poplesuje, miga z boki ala Elvis, se kurči s kitaro ter stalno koketira s publiko - predvsem poljublja roke nežnejšega spola v prvih vrstah. Where’s Jesse, there’s pussy, je pripomnil kolega za menoj, njegovo opazko pa potrjujejo vzhičeni ženski kriki izpod odra.
Tudi ostali člani benda so zanimivi: basist zgleda kot beli Ice-T, za najmanjšimi bobni na svetu je največji človek na svetu (namerno pretiravam), ostareli kitarist pa zgleda kot da je pobegnil iz NoMeansNo. Vsi skupaj na odru delujejo kot leteči cirkus in so precej uigrani, sledijo pa seveda Hughesovim namigom. Sam sem sicer pričakoval malce višji tempo, a EODM igrajo lepo, počasi, nekakšen garažni country rock in se sprehodijo skozi bolj ali manj vse plošče. Tudi vokalno je bilo vse tako kot mora biti, kljub temu, da je Jesseju parkrat pobralo glas, sploh na višjih notah. Ampak to je bilo tako ali tako za pričakovati. Po več kot dobri uri sklenejo nastop, a jih publika pokliče nazaj. Bis se je začel s solo Hughesom in prešel v »Brown Sugar« od Rolling Stonesov, v podaljšku pa so postregli tudi z »Wannabe in L.A.«
Kljub temu, da je nastop Jesseja Hughesa na trenutke over the top, to ne moti. Dejstvo je, da znajo EODM prirediti odlično rock’n'roll zabavo za vse generacije.
