Shyam @ Coffeeshop, Rogaška Slatina, 26.12.2009

V izdihljajih prejšnjega leta so nas s koncertom v zdraviliškem mestu razveselili stari mački Shyam. V ne ravno posrečenem lokalu (postavitev odra nasproti šanka, vmes pa cel čas hodijo natakarji) se je že ob napovedani uri zbralo kar nekaj ljudi. Vendar ne izključno za koncert, ta večer je bil pravzaprav prednovoletni žur in najprej sta v nekakšnem “dnevnem prostoru” goste zabavala dva stand-up komika. Z nekaj posrečenimi šalami sta uspela nasmejati kar številčno (glede na velikost prostora) publiko, ki je sedela tudi po tleh.

Nekaj čez enajsto so na oder v “glavnem prostoru” stopili Miloš in druščina in nas v dobro uro, uro in pol trajajočem koncertu popeljali čez večino svojih skladb z albumov “Željo daleč stran” in “Sonce v senci.”  Fantje so na odru sproščeni in obvladajo svoj posel. Publika ni dajala znakov, da je vajena tovrstnih špilov, nekaj rokerjev je pa le poplesavalo pred odrom, ko jih niso ravno vstran potiskali natakarji, ki so stregli za mizami. In imeli so na kaj migati; čvrst rock, dobra besedila, energična izvedba so bili garancija za dober žur. Daleč v ospredju je bil bas, kar pa presentljivo večino časa ni bilo moteče, morda pri dveh pesmih, ko bi si uho želelo več kitar. Rahlo spremenjeni aranžmaji tu in tam so bili zanimiva popestritev, ni manjkala niti priredba Ordinary World, herojev 80-ih, Duran Duran.

Odličen rockerski večer, ki ga je baje nadaljeval cover-band, ki pa je bil kolateralna škoda za drugo jutro delovnega pisca tega besedila. Kot pravijo Shyam v “Vesoljcu”: To je , to je, to je noro. Js bi to vsak dan.” Čimprej spet!

Niko

Shyam

Repetitor, Stuttgart Online, Obstacle2, Vortex Magnolia @ Metropol, Celje, 19.12.2009

Sobotni večer v celjskem Metropolu smo preživeli ob druženju z dvema slovenskima in dvema srbskima skupinama. Odlično nastavljeno za preverbo kulturne raznolikosti Evrope in Balkana. Kako strežejo rock’n'roll Slovenci in kako Srbi, ki lahko od danes v Evropo potujejo brez vizumov. “Horde čakajo na meji, da ura odbije polnoč,” se je pošalil pevec Repetirojev, večer pa je odprl trboveljski dvojec Vortex Magnolia.

Očitno polna kreativnih presežkov, ki jih ne moreta izraziti v matični skupini We Can’t Sleep At Night, sta mladca postregla z všečnim nastopom. Čeprav so mi misli uhajale k Tweak Bird in Lightning Bolt (oba benda sta dvočlanska) ter primerjavi “masnoće” zvoka, sem se kmalu zalotil, kako poplesujem ob kitari in bobnu. Da brez dodatnih, v njunem primeru nasnetih, zvokov ne gre, je ugotovil tudi Marko in v teh komadih Vortex Magnolia ponudi razposajen in igriv aranžma, ki privabi nasmeh na obraz. Ravno prav tempiran in ne predolg nastop, sta sklenila po dobre pol ure.

Naslednji so nastopili Obstacle2, celjski indie rockerji, ki so tempo koncerta prestavili v nižjo prestavo in servirali užiten pop rock. Nekje blizu Interpol se vrti njihov zvok. Pri njih me najbolj navdušuje senzibilnost s katero podajajo svojo glasbo. Čeprav jim včasih ponagaja ritem sekcija, so vsekakor bend, na katere je v bodoče potrebno računati. Bi jih sicer izbrali za predvozače Jersey?!

Srbski paket je odprl dvojec Stuttgart Online, ki pa za moje pojme ni postregel z nobenim presežkom. Ker se je primerjava ponujala kar sama, bi rekel, da sta bila Vortex Magnolia vsekakor bolj zanimiva (kljub pevčevem (pre)značilnem glasu) in raznovrstna. Garažni rock’n'roll, ki obljubljeno Radost Svakom Domaćinstvu prinaša le na trenutke.

Morda je za slabšo oceno nastopa Stuttgart Online krivo tudi pomanjkanje koncentracije, saj je ob štirih bendih težko ostati zbran skozi vse nastope. Tako sem bil že pred nastopom Repetitorjev dodobra utrujen in (pre)poln vtisov. A ko sta dekleti in fant udarili po instrumentih, je bila utrujenost v hipu pozabljena. Repetitor so razmigali celotno dvorano, v Metropolu se je (pomoje prvič) zgodil tudi pogo, ki pa so ga starejši obiskovalci kmalu nevtralizirali, haha… Manjše napake v igranju Repetitor prikrijejo s svojo neposredno surovostjo in iskrenostjo ter z lahkoto upravičijo hype okoli njih. Repetitor so tisto, kar smo tako dolgo čakali iz Srbije; mladci, ki razmišljajo, igrajo prvinski rock’n'roll in se ob tem zabavajo.

Čeprav sem na začetku malce dvomil, da lahko Repetitor ponovijo marčevski nastop v Ljubljani, sem domov odhajal pomirjen, da niso izgubili na ostrini, ter zadovoljen s slišanim.

Tweak Bird, Carnaval @ Menza pri koritu, Ljubljana, 2.12.2009

Menza pri koritu, še bolj pa Buba letos razvajata kot še nikoli. Tokrat smo bili priča nastopu domačih stonerjev Carnaval, ki so predstavljali svojo debitantsko ploščo (z neposrečeno naslovnico in naslovom) 2. Večina pa nas je na Metelkovo vendarle prišla zaradi ameriškega dvojca Tweak Bird.

Carnaval so začeli z 20-minutno zamudo in se, sicer precej statični, kar dobro znašli na odru. Za razliko od nastopa v Bistrici, je tokratni nastop minil brez tehničnih motenj in s kopico duhovitih domislic, predvsem s strani kitarista Kozla. Carnaval se najbolje slišijo, ko so bolj metalski, tistih nekaj bolj rockerskih komadov, pa bi bilo morda bolje preurediti, da bi zveneli bolj mastno, jih naphati s stonerskim gruvom, saj zvenijo preveč, khm, motoristično in poceni. Dober zvok, zanimiv vokal in všečne kompozicije so zagotovilo za odlično koncertno izkušnjo tudi v bodoče, če bodo Carnaval znali popraviti še eno zadevo: odločno predolg nastop. Dva, trije komadi manj in bomo vsi zadovoljni! Da ne bo vse skupaj zvenelo kot nerganje večnega nezadovoljneža: Carnaval se razvijajo v pravi koncertni ansambel in z užitkom bi jih šel še kdaj poslušat.

Ko sta na oder prišla brata Tweak Bird, me je ob prvem komadu močno skrbelo zaradi zvoka, saj so bobni požrli celo kitaro, a ga je tonski tehnik že med drugo pesmijo ujel in uredil. Nato me je presenetilo to, kar me je že ob gostovanju Lightning Bolt: kako lahko ima dvojec bolj poln in masten zvok kot marsikateri domač ansambel s celotnim instumentarijem?! Tweak Bird resnično obvladata, predvsem bobnar je neznansko močan in kar vleče poglede nase. zato si najbrž kitarist na glavo povezne ogromno indijansko perjanico, da še on faše par minut pozornosti. Šalo na stran. Tweak Bird sta me navdušila z odličnim nastopom (v nekaj komadih jima je pomagal tudi saksofonist, ki se je sicer dolgočasil in kadil fajfo za ogromnim gongom, ki je stal poleg bobnarja) in polnim zvokom, predvsem pa z dovršeno interpretacijo. Stiliziran, visok vokal je odličen kontrapunkt težkim, a gruvaškim kitarskim riffom in kot je ugotovil kolega, sta Tweak Bird v osnovi pop bend. Kar je seveda kompliment. Ne vem, kdaj sem na Metelkovi nazadnje toliko poplesaval. Nedvomno sodi njun nastop med moje Top 3 letos. Komaj čakam nove Bubine koncerte, ki zadnje čase bolj ali manj edina skrbi, da lahko pri nas gledamo aktualne indie bende.

foto: Tomi

Nikki Louder, Nerd Smile, Strings @ Metropol, Celje, 27.11.2009

Petkov večer v celjskem Metropolu je obljubljal prijetno druženje z dvema skupinama iz sosednje Hrvaške ter slovenskimi Nikki Louder. Vsaj tretjina obeta se je izpolnila, saj skupini Nerd Smile in Strings nista navdušili maloštevilčne publike v sicer majhni dvoranici. They couldn’t deliver. Pri Strings sem v dvorani še zdržal do četrtega komada, ki je žal zvenel isto kot poprejšnji trije, zato sem se šel družit pred lokal, tako kot tudi večina obiskovalcev.

Le-ti so se ob nastopu Nikki Louder le mobilizirali v malo večjem številu, a o presežnikih žal tokrat ni mogoče govoriti. Pravzaprav je žalostno, ko v dvorani igra skupina, ljudje pa se zadržujejo pred objektom, kjer se dogaja. Tough crowd.

Nikki Louder so predstavljali svoj prvenec Alain I’m Sorry, ki so ga izdali pri novopečeni založbi Radia Študent, a še vedno pod okriljem matične Cheap Tunes. Nikki Louder so odličen live band, vešč instrumentov in igranja. Osebno so mi bolj všeč komadi, v katere je vključen tudi sintetizator, a tudi tisti malo bolj trdi so dobri. Motilo me je, da me je pevčev glas preveč spominjal na Janisovega iz Manul oz. Kweefpossum in se kar nisem mogel vživeti. Zvok je bil odličen, pa vendar bi morda organizator lahko razmislil o tem, da bi v tako majhnem prostoru bilo dovolj ozvočiti zgolj bas boben in vokal, saj je bilo tako, ko je bilo ozvočeno vse, na trenutke čisto preglasno. Plus tudi za pogum, da so plato izdali na vinilu in CD-ju, ki ju prodajajo skupaj. Je pa doma vendarle sledilo kar precejšnje razočaranje, saj zvok na plošči ne dosega niti 30% živega zvoka. Moti me tudi, khm, katastrofalna izgovarjava angleščine, ki je v živo zaradi vseh mogočih distorzij pač ni mogoče zaznati.

All in all, lepa koncertna izkušnja, tudi zaradi obeh predvozačev, ki pa so tokrat žal bili brca v temo. Kljub vsemu plus organizatorju za trud.

foto: Tomi

Isis, Dälek, Transitional @ Kino Šiška, Ljubljana, 17.11.2009

Tretjič na Isis in Dälek, prvič na Transitional in prvič v Kinu Šiška. Vtisi so mešani glede vsega omenjenega. V Center urbane kulture smo prišli ravno, ko je na oder stopil drone dvojec Transitional. Počasno kitarsko mletje podkrepljeno s precej dolgočasno in neizvirno matrico je bil sicer prijeten uvod v dogajanje. Navdušil me je predvsem robotski vokal in prav škoda je, da ga nista uporabljala v večih kompozicijah. Sicer se Transitional slišita kot glasba post-apokalipse. Kot zvočna podlaga mehanizaciji, ki se je po kratki, a rušilni vojni končno losala svojih človeških gospodarjev. Kratek, a lušten nastop, pa vendarle rahlo dolgočasno. Taka hvaležna predskupina.

Kmalu oder, po novem duo, zasedeta alter reperja Dälek, ki ponovno izvedeta korekten nastop, ki pa ni mogel miniti brez “Wassup muthafuckin’ Lubliana!” Pa “muthafucka” to in “muthafucka” ono… Tu sta me izgubila, zato sem si njun nastop ogledal na platnu nad šankom pred t.i. Katedralo. Ne maram te vrste nastopaštva. Zanimivo je, da tega na vseh prejšnjih nastopih nista počela.

Ob napovedani uri so na oder stopili tudi nosilci večera, Isis. Tokratni nastop me je pustil hladnega. Zvok je, tam kjer sem stal, štimal v nulo, a nove pesmi enostavno ne naredijo klika. Enostavno ne funkcionirajo. Da si ne izmišljam je dokaz precej ravnodušna publika, ki je sicer napolnila celo dvorano. Tu pa tam se je kdo prestopal, sicer pa statično mrtvilo pod odrom… Publiko so ogreli starejši komadi, novi pa očitno ne dopuščajo čustvenega angažmaja. Bi s je sicer potem odtehtal ves odhod na koncert v Ljubljano, saj so Isis dokazali, da še vedno znajo ustvarjati neprebojen zvočni zid prežet z dolgimi, psihadeličnimi pasažami. Oceanic je očitno še vedno najbolj priljubljen album, Isis pa bodo v prihodnje morali najti boljšo formulo za vzdrževanje obiska na njihovih koncertih. Sam jim zamerim tudi popolni manjko komunikacije s publike. Razen “Thank you”, ni bilo izrečene niti besedice, menim da bi se lahko potrudili vsaj s floskulami “najboljša publika” in “najlepše mesto”, pa čeprav bi se ob tem publika cinično nasmihala.

Kino Šiška pa… Kaj pa vem. Ko sem prišel v nadstropje, mi je vrata od dvorane odprla uslužbenka. Večkrat. Em, prišel sem na rock’n'roll koncert, zdaj mi pa vrata odpira neka hostesa?! Wtf?! Se bom odločil po večih obiskih…

Gonkulator / Slough: split 7” (1996)

Absolutno neposlušljivo! Še en zaprašen 7” iz kleti na katerem si strani delita death / noise / grind metal benda iz Amerike. Gonkulator, kao satanisti, Slough bolj kot t.i. zombie / porno metal. Brezveze. Ko voli, nek izvoli. Rariteta, hehe, če to komu kaj pomeni…

DOWNLOAD

žanr: metal v najbolj negravžnih pojavnih oblikah
==========================================
01 - Gonkulator - Intolerable Religious Farce
02 - Gonkulator - Self-Administered Lobotomy
03 - Slough - Within My Cubicle Of Formaldehyde
04 - Slough - Zombie Cock Squad Praise His Paraphilias
05 - Slough - Necroptic Slut

Gonkulator

Dälek: From Filthy Tongue Of Gods & Griots (2002)

Danes v Šiški kot predskupina Isis. Dälek bom prvič gledal kot duo, na prejšnjih nastopih pa so se kot trio vedno izkazali kot odličen bend. Prvič v Velenju, kjer je bilo skrajno neprijetno, saj so mladi velenjski reparčki na oder frcali čike, drugič pa v Channel Zero po japonskimi Mono. Hudo zabasiran zvok me je vsake toliko prestavil za korak nazaj. Dälek so glasen bend in predstavljam si, da bosta tako nastopila tudi danes. From Filthy Tongue Of Gods & Griots je (poleg Absence) zame najboljši Dälek album. Umazan underground sound, odlična besedila in perfektna interpretacija. Check it out.

DOWNLOAD

žanr: alternative rap
==========================================
01- Spiritual Healing
02- Speak Volumes
03- …from Mole Hills
04- Antichristo
05- Hold Tight
06- Heads
07- Black Smoke Rises
08- Trampled Brethren
09- Voices Of The Ether
10- Forever Close My Eyes
11- Classical Homicide

Regoč: Just So LP (1991)

Reški Regoč me močno spominjajo na NoMeansNo, ime pa so si nadeli po pripovedi hrvaške pisateljice Ivane Brlić - Mažuranič. Prav dolgega veka tale bend ni bil, je pa z Just So veliko pridodal k razvoju hardcore glasbe na našem geopolitičnem področju. Glasna plošča!

DOWNLOAD

žanr: hardcore
==========================================
01- Toyota
02- Super Song
03- Fogy Frogy
04- Water Rat
05- Dear Brenda
06- Scorbut
07- Goofy
08- Maestro Violante
09- Tirip Tap

Isis: Oceanic (2002)

Jutri v Šiški nastopajo Isis. Oceanic je, kar se mene tiče, njihova najboljša plata, ki ji poslednja Wavering Radiant ne seže niti do kolen. Pa vendarle glasba Isis dobi posebne razsežnosti na živih nastopih, ko je glasno in ko počasi gradijo zvočni zid ter ga hkrati mehčajo z izvenzemeljskimi pasažami. Udeležba obvezna!

DOWNLOAD

žanr: post-hardcore, post-rock
==========================================
01- The Beginning And The End
02- The Other
03- False Light
04- Carry
05-
06- Maritime
07- Weight
08- From Sinking
09- Hym

The Psychedelic Furs: Book Of Days LP (1989)

V kleti sem našel tudi tole vinilko legendarnih Psychedelic Furs. Zanimivo je, da mi je kot mulcu bila tale plata precej všeč, potem pa sem prešaltal na Dead Kennedys ter Nomeansno, še kasneje pa, ko tudi to ni bilo dovolj jezno, na metal… Potem odrasteš in te ta metalska jezna faza mine, pa iščeš nekaj z vsebino, nekaj bolj čustvenega in najdeš (v mojem primeru) recimo indie. Medtem seveda že pozabiš, da si kdajkoli poslušal Book Of Days, ko pa jo po skoraj dvajsetih letih ponovno zarolaš na gramofonu, ne moreš verjeti, da sta minili že dve desetletji, ker se to, kar se ravnokar rola pod iglo sliši skoraj čisto tako kot zadeve, ki jih poslušaš zadnja leta (npr. Editors, Maximo Park, Dogs…). Glasba se vrača v ciklih. Luštna zadeva, “Shine” je kul, moj favorit pa “Should God Forget”.

DOWNLOAD

žanr: novi val, alt pop
==========================================
01- Shine
02- Entertain Me
03- Book Of Days
04- Should God Forget
05- Torch
06- Parade
07- Mother - Son
08- House
09- Wedding
10- I Don’t Mine